Nič hudega če me nimaš rad

Moj korak je bil odločen, dan prosojen, življenje nadvse jasno. Toliko krat zlomljena in toliko krat postavljena spet na noge. Potem pa…. Kljub vsemu….

Potem si prišel ti. Tako nepričakovano, tako nepredvideno, tako vsakdanje. In….

Nevem kaj se je zgodilo potem, ampak, nekako, razmišljam, toda ne dojamem kako, si postal del tega mojega resnega in pustega življenja. Naenkrat, brez kakršnega koli opozorila si začel rušiti vsa moja načela, vse moje odločitve in pravila. Niti alarma za nevarnost nisem vključila, tako globoko sem bila prepričana v svojo moč in svoj prav. Toda ti, nevem zakaj in kako ti je uspelo, ampak ti si prišel in zrušil vse meje.

V sebi sem slutila, da se bo to prej kot slej zgodilo. Da bo nekdo zamajal ta moj trden svet. Da mi bo poslan nekdo, ki mi bo dal vedeti, da se spet motim, kot ze toliko krat prej. A vedela sem tudi, da mi ne bo dan za večnost, še manj zato, da bi ga lahko ljubila, ampak zgolj v opozorilo, bridko svarilo, da dojamem, da sem še vedno ranljiva.

In brez norega utripa se ne bi izšlo. Moralo je biti tako. Morala sem čutiti globino objema in poljuba, moč rahlega dotika, intenzivnost vsklajenega giba. Oprosti. A vse to je bil del velikega načrta, vse to krvavo potrebno, da bi lahko spet v nekaj verjela, da bi pač nekaj razumela, dojela, nevem kaj in zakaj, čemu vse to. A nekdo tam zgoraj je odločil da mora biti tako.

In če pomislim, da te nisem načrtovala, da si se mi kar zgodil. Da te nisem potrebovala, pa se je pokazalo, da še nikogar tako. Da se te nisem želela, res ne. In zdaj sedim tukaj in se ti opravičujem in ti dopovedujem, se prepričujem.

Celo odrekla sem se ti vmes, prej kot sem dojela. Te odganjala. Brez enega samega očitka zmogla brez. Če ne bi bila to jaz si sploh ne bi verjela. Ampak ti si prišel in nevem kako ti je uspelo, toda naenkrat si zrušil zidove, odgnal vse dvome. Tako globoko si prodiral, tako spontano hrepenel, da se nisem zmogla upreti, da nisem uspela oditi stran.

Toda nič hudega, če me nimaš rad. Nič hudega…

In nič hudega če mi je kljub vsemu solza spolzela po licu, tako sem želela. In nič hudega če ostajam spet sama, temu sem se zaklela. In končno res nič hudega, če se ne bova ljubila, po vsej verjetnosti si tega tako ali tako ne bom več dovolila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Nimam izgovorov

Preprosto odveč je razglabljati. Brez pomena lagati. Na tem križišču se končajo vse poti. In jaz nisem pravi popotnik za vse te prehojene stezice. Kreniti bo teba drugam, poiskati novo smer. Odvreči preznojena oblačila, oprašeno prtljago. Z odločnim korakom zakorakati naprej. V prazno. Brez zagotovila, da je tam kaj bolje, brez zemljevida, da so tam poti prehodne. Zavezati moram novo culico, odvreči stare spomine.

Ne vem ne kod ne kam. Ne vem h komu, ne zakaj. Vem le to, da je treba to staro popkovino presekati, na novo zavezati in dovoliti, da njen sad vzbrsti kakor mu je bilo namenjeno da bo brstel.

S seboj vzamem cunjico, če so poti zaprašene. Dežnik za noči premočene. Star topel plašč če bo zima hladna. Ne vzamem pa male sekirice in težkega oklepa. Trnju se ognem brez večjega zapleta. Če bo pa trnje preostro naj me prebode, če izgubim se, volk naj me pogoltne.

Nimam besed ali izgovorov, da sem to kar sem. Predenj sem se zavedla kaj postajam sem to že bila. In v nedogled iskati odgovore postaja nesmiselno. Obremenjevati vesolje z željami in upi utrujajoče. Sanjati moreče. Uvideti je bilo treba čeri na katere sem nasedala predno so zlomile celo ladjo, arogantno je bilo zanašati se na dejstvo da sem dobra plavalka. Povlečem se do kopnega. Valovi naj mi pomagajo.

Potem…. Potem začnem od začetka. Potem, ko se ti ognem bo spet vse dobro.

Ampak še vedno bom le jaz,  gola v tvojem spominu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Trdna kot skala

Razen tega, da sem izbrisala iz imenika vse njegove številke in se zaklela da je konec in nevem kaj še vse se ni zgodilo nič novega.

Potem je poklical, prišel, me razorožil, položil in odšel.

In jaz sem spet tam kjer sem bila.

Še dobro da imam tako močen karakter :roll:

:mrgreen:

  • Share/Bookmark

Zakaj večina žensk nima jajc

Obstajata dve vrsti žensk, one z jajci in one brez in seveda jaz. Prve so pokončne in neustrašne, druge so krhke in brez moške roke ne zmorejo ničesar.

Ženske z jajci vsakodnevne probleme rešujejo z glavo, vsakonočne pa z vagino. Ne nasedajo na moške sladke besede ampak na njihove spodobne penise. Nikakor si ne dovolijo, da bi bile perice, kuharice ali snažilke nekomu, ki ni njihove lastne krvi ali se ne dokaže s katero drugo dobro lastnostjo. So samozadostne, emancipirane, ponosne. Ne uklanjajo se ne denarju, ne lepim nasmeškom, svojo pot si utirajo preko zarot in polen, ki so jim nastavljene na večnem pohodu, do ene same resnice in poštenosti. Bi se reklo da so babe in pol. Edina pomanjkljivost in obenem pogubna ahilova peta pa sta ogenj in strast v njih samih, ki ju kljub še tako realnemu in razumskemu pristopu do življenja, ne zmorejo pogasiti če na življenski poti srečajo sebi enakovrednega sopotnika. Z jajci. Takrat se kot se dan spremeni v noč, one prelevijo v ženske brez jajc.

Njihovi udi in vsa drobovina z možgani vred nenadoma, kljub njihovi volji, postanejo orodje tega prevzetnega in samovšečnega možakarja z jajci. Nevidne nitke, ki premikajo misli in vsak delček njihove biti pa povzročajo čudne čustvene izbruhe in nedopustno pohlevnost. V kolikor niso pravočasno prepoznani znaki hude poškodbe postane obolenje kronično in toraj nikdar ozdravljivo. Prvi simptomi so enaki kot pri vseh zasvojenostih, kar pomeni, da si stvari, v tem primeru pinkeljca z jajci želimo vedno pogosteje in dlje ob sebi. Druga faza nastopi, ko nam to ni več dovolj in, ko bi rade nebeške telesne naslade ponavljale dan za nočjo. Na tej točki je ozdravitev še vedno mogoča, saj lahko pravi objekt nadomestimo z umetnim, vedno dosegljivim in tako postopoma zbistrimo lastne v misli. V kolikor, pa bolnica tega ne dojame in za dosego svojega cilja, prične ne samo kuhati, prati in laskati dotičniku, ampak celo razmišljati o skupnem življenju z njim, potem ozdravitev ni več mogoča. Bolezen se sicer stopnjuje počasi in neboleče, toda prej kot slej doseže končni stadij in s tem dokončno uniči vsa jajca.

Zatorej je zelo priporočljivo osveščati mlado in manj mlado žensko populacijo. Učiti jih je potrebno, kako se uspešno izogibati viru infekta, kako prepoznati znake obolenja, predvsem pa je potrebno celotno populacijo naučiti katere so prednosti odnosov “pridi in pojdi” ali “ko bom velika bom imela copato”. S tem bomo preprečili tako ponoven pojav patriarhata kot tudi širjenje pohlevne drže med celotno žensko populacijo.

  • Share/Bookmark

Kaj se je zgodilo takrat ko si umrl?

oče Te moje misli in tisoče vprašanj postajajo tako glasne in utrujajoče. Vedno znova me pripeljejo k tebi, k tistemu dnevu ko je v vas prišel rešilni avto in ko so te odnesli vanj. Potem so te odpeljali in jaz sem nepremično in nemočno strmela za vami. Počakajta doma je rekla mama, kmalu se vrnem. V hiši je ostala tišina. Slišala sem svoje zmedene misli in opazovala bratov resen obraz. Nihče od naju ni razumel, da gre za res, da te potem ne bova videla več. Pa če ravno je zgledalo, kot da ti ljudje to počnejo vsak dan, da gre za lažji prehlad in te potem pripeljejo nazaj. Tebe niso. Nikdar.

In ko poizkušam vrniti spomin v otroštvo, ko hočem začutit tvoj dotik, videti tvoj nasmeh mi ne uspe. Vsega kar se spomnim je rjava truga v dnevnem prostoru in kolona ljudi, ki se je gnetla med turobnimi zidovi in potem po vasi dol, do pokopališča in nazaj, ljudje, ki jih nisem poznala, ljudje, ki mi niso pomenili ničesar. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Give a bit of mmm to me

Mi ne gre z glave, jo kar naprej mrmram, mmmm…..taka  fukiš se mi zdi… :D

Čeprav sem rahlo razočarana nad videoposnetkom, ampak jebiga, pisalo se je leto 1978 in tehnologija se je komaj razvijala, jaz sem se komaj rodila….daleč je to že, ampak pesmica je pa super…..ženska ma tak rajcig glas…pa un mmmm…. ma ja kaj nej rečem, ne gre mi z glave….

Give a bit of mmm to me and i give a bit of mmm to you…..ni kej, kokrkol obrnem se dobro sliši :mrgreen:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Gor in dol, pa spet gor in spet dol…

“Dej pridi v lj”….bulim v sms in nevem kaj odgovorit….”Ma kaj bom tam? bv” le odpišem po kratkem premoru…..”Dej no” še vedno vztraja….vabilo je bilo precej mamljivo, kako ne, samo da pobegnem od tu….v mislih sem se že videla kako lutam po ulicah iz kafiča v kafič, pa ne da tega ne bi mogla početi tukaj, ampak, spomin me je ponesel v študentska leta, ko smo živeli iz dneva v dan, tako brezskrbno, opito, brez misli na jutrišnji dan….Nisem šla.

Potem sem bila drugje, z dušo mislimi in telesom se oklepala nekega drugega stila in časa, nekih drugih ljudi. Sploh nevem zakaj. Kar tako, da se je pač dogajalo nekaj novega, drugačnega. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Dobro jutro Slovenija

Kraj dogajanja, zaspano stanovanjce sredi sončne severno primorske regije. Spalnica, dvoposteljna soba in trupli na njej.

9.55 dete se odpravi na stranišče

9.57 mati jo objame

9.57 dete upraša če jo je zbudilo

9.58 mati odkima in se privije k toplemu telesu z mrzlimi nogami

10.05 telesi vstaneta, malo telo se razkomoti na kavč v dnevni sobi in štrka po daljincu, veliko telo, še megleno stopi na balkon in ob kozarcu vode in cigaretu prebuja lastne misli

10.15 dete dobi skodelico čokolešnika v naročje, mati kuha kafe

10.20 dete dobi še eno skodelico čokolešnika v naročje, mati spet zunaj kadi in sreba vodeno kavo Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Uh kako je lepo da so izumli Wireless

lenoba

Kako lepo da lahko ležim kot krava, z vsemi pripomočki le kak centimeter stran od okončin, na pol spim, na pol bedim in še vedno lahko tu pa tam kaj preberem, kaj napišem, kaj poslušam. Ne morš verjet, čemu sem se tolk let odpovedovala. To je po moje podoben trnutek, vsaj jaz si ga tako predstavljam, kot takrat ko prvič uporabiš vibrator. Tolk let si se matral in matral da si si lahko privoščil onega mesenega, potem pa ugotoviš, da se vse to da brez matranja, samo prižgeš in zadeva že laufa :mrgreen: ( pa ne mi zdej vzet veselja da ni tako, ker se mi končno obeta da ga res dobim :roll: )

Skratka, življenje je lepo. Nič mi ne manjka. Tuhtam le kako bi si napravila še eno izpušno cev skozi okno na moji levi, potem mi ne bi bilo potrebno vstajat in hodit na balkon na cigaret. Mogoče ne bi bil slab niti kak intravenozni kanal po katerem bi si dovajala doze kofeina in že ko sem pri tem še kateter za odvajanje urina, da mi ne bi bilo treba na wc.

Uh, kar ne morem verjet, kaj vse bi lahko še imela. Sem že vsa vlažna od dobrih idej. Sam ta wireless je pa od hudiča. Pa sem pred 5 leti ko sem nabavla prenosnika, kupla vso opremo, takrat še rutarje in prekleto drago kartico za brezžični dostop. Vse je blo zrihtano le nikdar aktivirano. Zakaj že? Medlo se spomnim nekega kretenčka, ki mi je razlagal da to ni varna povezava, da me bodo napadli virusi in bakterije, pa sem bila kljub temu vsako leto zadeta od influence tipa ŽLP. Ah klinc, tej kremenčkovi ki vse vejo. Jst zdej le mam brezkablsko ležanje. No ajde kak debel kabel bi se mi še tud prilegal, ampak…. ;)

To je to, bi se reklo. Am…vseeno me pa še neki matra….za ta božji wireless sem rabla 5 let….me je kar strah pomislit kolk let sem zajebala za kej druzga :shock:

  • Share/Bookmark

Pa sem volila

Zavedna Slovenka, vzgojena pionirsko, bratsko, sem danes oddala svoj glas. “A so vsi danes to obkrožli?” me je vprašala mala; “Fajn bi bilo” sem z nasmeškom odgovorila; “Ma ne to kar si ti, če so vsi šli to delat?”, “Uh, ne verjamem, da so.” ji odgovorim. Pa ji le ne da miru in sprašuje naprej: “Zakaj pa ne? Zakaj si pa potem ti morala to naredit?” “Ker so me tako vzgojili (menda), saj nevem, tvoj nono je vedno govoril da je to naša dolžnost. Ostalim je pa verjetno vseeno.” Po kratkem premoru, med hojo proti avtomobilu se spet oglasi : “Veš mami, meni tudi ni vseeno, jst bom tudi volila ko zrastem, ker je to naša dolžnost.”

Waw, sem si mislila, vzgajam zavedno hči. Upam le da bo takrat ko zraste še imela možnost kaj izbrati oz. da ne postane tako apatična kot večina slovenskih ljudi.

Tko torej, midve sva svoje naredili, zdaj pa da vidimo če ste/so tudi ostali. Upam, da imamo še kaj pametnih ljudi in da se končno v tej hlapčevski državici kaj spremeni.

Za domovino s Titom naprej ;)

  • Share/Bookmark

Ma kaj nam je manjkalo…

smoking

Stari bel Yugo, mislim da 45A, ja ja, tisti ki so ga izvažali v Ameriko, višek Jugoslovanske tehnologije, so rekli v nekem nevem več katerem filmu, plato piv, ne ni bilo še six packov, 24 steklenih Unionov, kak liter vodke, mogoče Stocka, cenenega viskija, vse kar se je pač dobilo v domačih omarah, kar je ostalo s kakega žura, 5, 6 ali 7 norih mladostnikov, avtoradio z ojačanimi zvočniki, glas dobre muzike, usnjene jakne, žepi polni vrečk kanabiesa, mogoče kaj šita, če ga niso zdilali še nekaj črtic speeda, nekaj škatel cigaretov in ogromen parkirni prostor. To je bil le eden izmed mnogih prizorov, Beri naprej »

  • Share/Bookmark

HUDO – Kok ti men zdej dol visiš

Oooo, glej to, neki novga na naši slovencljski sceni…..mislim, neki normalnega, oz. neki dobrega, skratka neki zanimivga….pa je to baje komej prvi štiklc :shock: …..ja kaj naj rečem, hudo fantje, mi je všeč, res mi je všeč….tko naprej…..

YouTube slika preogleda

p.s. pa še dobro zgledate ;)

  • Share/Bookmark

Na koncu je itak vseeno

Hitimo, gradimo, se trudimo in borimo. Nekateri za lepo hišo, dober družbeni položaj, super jahto in plehnato mašino, drugi za srečno družino, dober partnerski odnos, lepe in zdrave otroke in še kaj. Imeti to imeti ono, biti tak, biti drugačen, nočem tega in nočem onega, vse za svoj cilj, ki naj je še tako nedosegljiv ali skromen, vsi hitimo do njega, prej kot se nam to bore življenje konča. Podrejanje, prilagajanje, borba, dan in noč, na drugi strani upor, ponos, trdnost. Karkoli počnemo počnemo z namenom, in tudi če bo kdo rekel, da mu je vseeno, naj ve, da počne tudi tale “vseeno” z nekim namenom. Vdati se je včasih težje kot zmagati. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Še mal Dalmacije prej kot grem nazaj

Slikice z letošnjega dopusta….nekaj malega…že ki praznim telefon za nove posnetke….

Sončni zahod med otoki:

Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Meni je žal ma jst grem spet na dopust

Ja res, mi je zlo žal za vso zvesto publiko ma jst grem spet na morje, spet v Dalmacijo, nekam v tri krasne. In žal mi je za vse tiste, ki ne greste, ki ostajate doma, ceprav ne bom ravno trpela zaradi tega, ma vam povem da meni je prov fajn da grem.

Ne me prevec pogrešat. Pridem več kasno :mrgreen:

  • Share/Bookmark

Beda

Beda je sedeti sam s seboj. Še bedneje je sedeti z nekom drugim in slišati le sebe. Razlagati o navidez normalnem življenju, o brezveznih stvareh. Biti kul za vse ki te obkrožajo in obenem čutiti praznino znotraj lastne biti. Beda okrog in okrog. Njen duh se širi za vsakim korakom, ki ga storis. Njen grenak okus te spremlja vsakič, ko se je poskusiš otresti. Beda. Fina dama v finem ambientu, neslišna, neopazna za one, ki ne vidijo, ki ne zaznajo tiste njene tanke, rahle meje, ki riše svet v popolnoma drugačni luči. Kako lepo, kako lahko je živeti brez globine in radovednosti. Se sprijazniti, da ne zmoreš drugače, pravzaprav niti vedeti, da obstaja drugačnost. Hoditi naprej enodimenzionalno, Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Na zahodu nič novega

Pa sem doma. V stanovanju polnem umazanega perila od prživetega dopusta in računov, ki so se tačas nabrali v poštnem nabiralniku, prazen hladilnik, prazna stavba. Hiša strahov. Sedim za tem računalnikom in premišljujem kaj bi napisala. Potopis iz počitnic? Občutke, ki me prevevajo zaradi tega ali onega? Razglabljanje o hrvatih, o slovencih ali čemerkoli že? Ne. Ne da se mi. Mislim da sem še vedno na off. Za menoj slišim glas Novkoviča in Cetinskega, Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Metal camp, Tolmin 2008

Pa se je zgodil oz. se še dogaja. Cel teden, teden črnine in razvrata, dobre muzike in zanimive družbe. Jaz sem ga šla okusit, en dan, ena noč, 24 ur odklopa. Verjamem, da bi bil cel teden še boljši, a kakor pravijo, kdor z malim ni zadovoljen, velikega ni vreden. In v tem primeru se bom reka morala držati, saj zaradi dopustov ne morem izostati iz službe. Drugič si vzamem večjega (kot vedno :mrgreen: ), čas za metal camp seveda.

V glavnem, začelo se je nekako tako, da sva parkirala avto. Plačala za karte in vstopila. Potem se ne spomnem več, ha ha. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Nije ovo moje vrijeme

In ne počutim se dobro. Ne znam si več lagati in ne zmorem si več verjeti. Nimam več izgovorov, nimam argumentov. In kar bežim. Nevem ne kam, ne pred kom. Ampak stalno nekam bežim. Tako utrujena. Ne prenesem več teh misli. Kam? Za boga kam moram priti?

Ti, on, ona, vsi nekaj pričakujete. Ti, on, ona, Beri naprej »

  • Share/Bookmark

Ma ta sex…

… je ena čudna stvar. Se mi zdi, da se cel svet vrti okrog njega. Sexi ritka, sexi glas. Sexa se mi zdaj, seksal bi vso noč. Karnekej. Vsi bi sexali. Zjutraj, zvečer, vedno in povsod. Jaz sexam z njim, on bi sexal z drugo, naslednji bi sexal z mano pa meni ni, jaz bi sexala s čisto drugim a ta ne ve da sploh sem. Karnekej. Nikoli prav. Krog se vrti a na koncu vsi veseli, ker če ne drugače sexamo vsaj z nekom.

Nekoč, davno tega sem začela sexat, ker so vse moje vrstnice že sexale, pa sem ugotovila, da bi bilo dobro da tudi jaz. Potem sem sexala iz strasti, potem iz ljubezni in še potem kar tako. Včasih za ljubi mir, včasih ker mi je bilo dolgčas. Potem smo sexali iz navade ali ker je bil čas za to. Beri naprej »

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »