Potrebovala bi antidamfpsihobiotik ali kaj podobnega, morda egostabilizatorje oz. karkoli bi me spravilo v prvotno stanje. Predvidevam da gre za hudo hormonsko neravnovesje, ki poleg nosne sluznice močno prizadene tudi možganske receptorje za dojemanje sebe in okolice kot pripadnika človeške vrste, saj o tej v moji percepciji že doglo ni ne duha ne sluha.

Vse smrdi. Stanovanje smrdi, avto smrdi, obleke smrdijo, ljudje in površine okrog mene smrdijo, jaz smrdim. Vse smrdi. Posledice pa so katastrofalne, perem, brišem, čistim dan za nočjo, dišeče palčke, svečke, parfumi, deodoranti, mila, šamponi, mehčalci in celo varekina so zapolnili vse koticke mojega domovanja. Vrečke za smeti se polnijo s svetlobno hitrostjo, umivam, tuširam, kremam se po stokrat na dan. Edino kar ni čistilo ali neka druga dišeča stvar in mi diši je moja hči, njeni lasje in sveža hrana. Vse ostalo in vsi ostali smrdijo.

Sterilizirano stanovanje me je končno pomirilo. Kako je lepo. Lučke na novoletni jelki, prijeten vonj po čistoči, zvok Queen of the damned, moje telo na obrisani sedežni garnituri in 7000 dni v Sibiriji v opranih rokah. Čudovito vzdušje, čudovit dan, predvsem pa nič ne smrdi

Vem, da ni zdravila, vem da nisem smrtno bolana ali ranjena. Vse vem, vse to sem že nekoč davno preživela, nisem pa vedela da po 10. letih človek vse to še težje prenaša. Jah, nič, če ne prej, bo čez 6 mesecov bolje, ko bom postala še enkrat mati.

Čoban je upravo napustio zgradu

Pastor, vuelva pastor, es que ovejas no pueden ser sin te

Čobane, vrati se! Ovce tvoje ne mogu bez tebe. Mislili smo da sa strane ima kvalitetnije ispase. Mislili smo da najbolju travu čuvaš za sebe.

lepa ….

Tako nekako zadnje čase odzvanja po severnoprimorski regiji, natančneje na relaciji Soča-Vipava. Kot so rekli včerej Rusi: kraswota in jst dodajam strahwota in moja hči bi rekla da smo prow vsi en filozofik in moj mišek (ali božičkov Rudolf) bi dodal, da če ni druge lahko gremo pečt čevapčiče in potem da ne bi bili tak psihopatik kot en sosed tam spodaj, pojemo še palačinke szi nutelo. In ko postelja pod skakajočimi telesi obmiruje in ko smeh od žgečkanja potihne, ko zrišemo načrt za stolp iz lego kock in rečemo da smo si umili zobe, ko nastopi tema in ko otroci zaspijo. Ko potegneva črto pod preživetim dnevom, ko se skrohotava čez vse nore besede in začudene poglede. Ko si vzameva fraj večer, ko spijemo pivo preveč, ko imava čas da s prijatelji pozno v jutro valjava mleto meso in lupiva drobcen krompir, ko si opiti priznamo, da vsega pa le ne damo in ko družno potrdimo da ima klitoris sebi lastno dušo in penis vse razen te, ko naredimo še tisoč norosti in obredemo na stotine mest, ko drugi stremijo, ko mislijo, da vse to ni res in ko v smehu priznajo da smo mi trije najbolj nori par, takrat in potem, pa prej in vmes je nam čisto fajn

Ne morem si kaj, da me ne bi motilo. In niti najmanj, da bi to pisala v veri, da sem jaz popolna mati, toda, ko gledam te new age mamice se mi kar ježi koža. To so tako freemind oz. jebesemeni ženske, da me je prejšnjega dne nevem katera tanka nitka nevtikovanja obdržala v moji poslovni enoti in, da nisem stekla tja ven, kjer, ne pretiravam, se je otrok v vozičku cmeril vsaj 10 dolgih minut, medtem ko je njegova mlada fensi zrihtana mamica mirno čakala na blagajni, da trgovka vse poračuna. Na kar se ji je na vse vprašajoče oči, ki so jo z vseh kotov centra obtožujoče opazovale in seveda zgolj zato in ne zaradi zaskrbljenosti nad jokom, le zazdelo da bi bilo dobro, če bi se nagnila nad voziček, da pogleda zakaj presneti mulc na vse grlo tako dolgo zja. Meni se je med tem že paralo srce in v mislih sem se bojevala proti nameri, da kot superman poletim k detetu in ga rešim, toda nekako ne poznam dobro prava na tem področju, zato raje nisem reskirala postati obtožena zaradi ugrabitve. No, karkoli že sem jaz o tem razmišljala, kaj vidim v tistem trenutku, ko tale frajla seže z rokami v voziček. Otrok se je zakopan v miljon pajacev in dragih dekic na trebuhu ležeč takorekoč dušil v superultrazadnjiznamki trikolesnega vozička. Lasje so mi vstali in jezen pogled, ki jo je prebadal je iz mene kričal, naj ji ga že nekdo vzame, za vedno naj ji ga vzame jebenti. V tistem trenutku sem bila pripravljena postati mati Terezija in vse nebogljenčke tega sveta spraviti pod lastno okrilje. Kako nevem, toda tisti jok. Pa jaz res nisem idealna mati, ne peglam sproti, večkrat jeva zunaj, ker se mi ne da kuhat ipd., ampak moja hči ni nikdar bila prepuščena takemu joku, niti ob 2h ponoči, niti, če bi na račun mojega reagiranja naredila kilometersko kolono ali bi se sesul svet. Je pa res, da takrat nisem zgledala tako fajn kot tale mamica, da nisem imela tko zrihtane pričeske, da me je bilo po kilih pol manj, kar je v kombinaciji z trajnimi do brade velikimi podočnjaki prikazovalo moje obličje kot podobo nekoga, ki je ravnokar zapustil vojno taborišče. A moja hči ni nikdar jokala več kot nekaj sekund, niti takrat ko smo jo ob polnoči peljali na urgentni dovod kisika, ko je prvič dobila asmatični napad, ker je pediatrinja diagnosticirala kronični bronhitis, čeprav do takrat otrok ni bil nikdar bolan in ne samo da ni mogel imeti nobenega kroničnega obolenja ampak tudi vsi znaki otežkočenega dihanja so nakazovali na nekaj drugega, in ne niti takrat ni jokala 10 minut, ker smo v tem času hvala Bogu že dihali z masko. Ampak te mame imajo srečo, te mame najbrž nimajo asmatičnih otrok in te mame mirno opazujejo otroka, ko se pri -4 stopinjah, z golim hrbtom, gole glave in rok ob hitri cesti igra z odvezanim nikogršnjim psom in v tenko trenirko briše dolge sveče smrkljev nanizanih pod njegovim nosom. In jaz sploh nisem paničar, sem le, med drugim, medicinska sestra po izobrazbi. In ko se spomnim dečka, ki ga je zbil avto, ker mu je mamica dovolila samemu vožnjo po cesti ob domačem dvorišču ali pa deklice, ki ji je vaški pes iznakazil obraz, opečenega fanta, ki se je na skednju igral z vžiglicami, da niti ne pomislim na sestro, ki se ji je v nočni izmeni zaradi brezbrižnosti v lastnih izbljuvkih zadušil 6 mesečni dojenček ali na mamico, ki ji je dvoletnik odkorakal čez neograjen balkon v 3. nadstropju ali tiste, ki je nekaj mesečnega sina hranila z lešnikovo čokolado pa nihče ni zmogel pravočasno odstraniti lešnika iz otrokovega sapnika. Ne pravim, da nesreče niso možne in Bog ne daj ampak lahko se zgodijo v vsakem trenutku, kljub vsej pazljivosti, toda spodbujati jih, dražiti srečo, ne tega pa ne razumem. Torej, če delamo otroke, jih delajmo zato, da jim lahko nudimo normalen razvoj, varnost, dopustimo jim odrasti in konec koncev prevzamimo odgovornost, za katero smo se odločili v trenutku, ko smo jih spočeli.

In danes spet eden tam nekje joče, ravnokar, ko to pišem, verjetno so samo vetrovi ali pa še en razvajenček. Pa vseeno me ima, da bi pogledala zakaj taki kriki. O poglej ne bo treba, mamica si ga je vzela v naročje.

Obstajata dve vrsti žensk, one z jajci in one brez in seveda jaz. Prve so pokončne in neustrašne, druge so krhke in brez moške roke ne zmorejo ničesar.

Ženske z jajci vsakodnevne probleme rešujejo z glavo, vsakonočne pa z vagino. Ne nasedajo na moške sladke besede ampak na njihove spodobne penise. Nikakor si ne dovolijo, da bi bile perice, kuharice ali snažilke nekomu, ki ni njihove lastne krvi ali se ne dokaže s katero drugo dobro lastnostjo. So samozadostne, emancipirane, ponosne. Ne uklanjajo se ne denarju, ne lepim nasmeškom, svojo pot si utirajo preko zarot in polen, ki so jim nastavljene na večnem pohodu, do ene same resnice in poštenosti. Bi se reklo da so babe in pol. Edina pomanjkljivost in obenem pogubna ahilova peta pa sta ogenj in strast v njih samih, ki ju kljub še tako realnemu in razumskemu pristopu do življenja, ne zmorejo pogasiti če na življenski poti srečajo sebi enakovrednega sopotnika. Z jajci. Takrat se kot se dan spremeni v noč, one prelevijo v ženske brez jajc.

Njihovi udi in vsa drobovina z možgani vred nenadoma, kljub njihovi volji, postanejo orodje tega prevzetnega in samovšečnega možakarja z jajci. Nevidne nitke, ki premikajo misli in vsak delček njihove biti pa povzročajo čudne čustvene izbruhe in nedopustno pohlevnost. V kolikor niso pravočasno prepoznani znaki hude poškodbe postane obolenje kronično in toraj nikdar ozdravljivo. Prvi simptomi so enaki kot pri vseh zasvojenostih, kar pomeni, da si stvari, v tem primeru pinkeljca z jajci želimo vedno pogosteje in dlje ob sebi. Druga faza nastopi, ko nam to ni več dovolj in, ko bi rade nebeške telesne naslade ponavljale dan za nočjo. Na tej točki je ozdravitev še vedno mogoča, saj lahko pravi objekt nadomestimo z umetnim, vedno dosegljivim in tako postopoma zbistrimo lastne v misli. V kolikor, pa bolnica tega ne dojame in za dosego svojega cilja, prične ne samo kuhati, prati in laskati dotičniku, ampak celo razmišljati o skupnem življenju z njim, potem ozdravitev ni več mogoča. Bolezen se sicer stopnjuje počasi in neboleče, toda prej kot slej doseže končni stadij in s tem dokončno uniči vsa jajca.

Zatorej je zelo priporočljivo osveščati mlado in manj mlado žensko populacijo. Učiti jih je potrebno, kako se uspešno izogibati viru infekta, kako prepoznati znake obolenja, predvsem pa je potrebno celotno populacijo naučiti katere so prednosti odnosov “pridi in pojdi” ali “ko bom velika bom imela copato”. S tem bomo preprečili tako ponoven pojav patriarhata kot tudi širjenje pohlevne drže med celotno žensko populacijo.

Zgodovina cimeta je tesno povezana z zgodovino trgovanja z dragocenimi začimbami z Vzhoda. Zapisi iz Egipta pričajo, da so ga tam poznali že 2000 let pred našim štetjem in so ga uporabljali tudi za balzamiranje. Aleksander Veliki je v želji, da bi odkril pot do začimb, osvojil Perzijo in prišel do Indije. Rimljani so cimet cenili kot začimbo in simbol bogastva. Skupaj z nekaterimi drugimi začimbami je bil močno čislan kot posebno darilo za vladarje in druge pomembne ljudi. Kot tak je večkrat omenjen tudi v bibliji. V srednjem veku je bil izvor začimb velika skrivnost in arabski trgovci so zaradi tega pridobili veliko bogastvo. Kasneje so Benečani začimbe kupovali v Aleksandriji in jih prodajali po vsej Evropi, saj so dolgo imeli monopol nad to trgovino. Z nastankom otomanskega imperija je bila kopenska pot do začimb prekinjena. Zato so se velike evropske države intenzivneje podale v iskanje morskih poti v Indijo. V kraje, kjer raste cimet, so v 16. stoletju najprej prišli Portugalci. Te so stoletje kasneje izgnali Holandci, ki so s svojo vzhodnoindijsko družbo pridobili nadzor nad trgovino s cimetom in drugimi začimbami. Holandci so v 18. stoletju morali prepustiti trgovanje Britancem, ki so takrat postali svetovna velesila. Vse do 18. stoletja so skorjo cimetovca nabirali v naravi. V tistem času pa so Angleži izboljšali pridelavo na plantažah in razširili pridelovanje tudi v druge dele sveta, kjer je klima ugodna. Danes cimet pridelujejo na plantažah na Šrilanki, Kitajskem, v Indoneziji, Egiptu in drugod.

Cimet je skorja cimetovca (Cynammomum zeylandicum), tropskega drevesa ali grma. Drevo lahko zraste od 5 do 15 metrov visoko. Ima usnjate temnozelene ovalne celorobe liste, na katerih so navidezne vzdolžne žile. Listi imajo kratke peclje in zrastejo do 18 centimetrov. Drobni belozeleni značilno dišeči cvetovi sestavljajo grozdasta socvetja na vrhu poganjkov. Plodovi so temno vijolične jagode, s premerom okoli enega centimetra, z enim samim semenom. Najbolj aromatični deli so listi in skorja. Beri naprej »

Ja ja, vse se da, če je človek iznajdliv in praktičen. Vse se lahko pametno izkoristi. Tudi to kar nam ostane za bivšim ljubimcem, fantom, možem, serviserjem ali nekom v tem stilu. Tako sem danes s pomočjo bivševe zobne ščetke in SMAC scioglicalcare do potankosti očistila vse fuge nad kopalniško kadjo. Čudovita stvar ta exfuckertoothcleaner. Že dolgo se ni vse tko šajnalo kot danes.

Tudi vse ostalo kar ostane za njimi zna biti precej uporabno. Na primer boksarce so odlična krpa za brisanje prahu, neverjetno s kakšno lahkoto se z njimi briše vse zaprašene površine. Še bolj so efektivne za čiščenje wc školjke, bolj kot je le ta umazana, z večjim užitkom se boksarce uporablja. Potem so tu še razni tuš geli in pene za britje, za katere še nevem točno za kaj bi lahko služili, a prepričana sem da bom prej kot slej našla rešitev tudi zanje.

Skratka, čičščenje mi je bilo danes v velik užitek. To da sem delavni material potem mirne duše zavrgla pa še večje zadovoljstvo.

Če ne gre pač ne gre…. a ne?!

Ma je zanimivo to življenje ja. Bolj kot si nečesa ali nekoga ne želim, bolj se mi prebljižuje, bolj me omejuje. Bolj kot hrepenim po nečemu oz. nekomu, dlje od mene se odmika. Ko bi mi vsaj enkrat ne bilo potrebno sklepati kompromisov sami s seboj. Ko bi za trenutek lahko odvrgla to pragmatičnost. Nevem kdo me je tega sploh naučil, kdo mi je to v glavo vcepil, da je vedno potrebno iz vsake stvari najboljše potegnit. Še iz tako katastrofalnega dogodka, še iz tako bebavega človeka. So me že v otroštvu učili da je treba vedno preživeti? Mi je prav odveč to spoznanje. Da se je treba sprijazniti z manj kot si želimo. Z manj kot si zaslužimo?? Ne, ne. Ne grem se tako. Hočem kar hočem in nič manj od tega kar hočem. In če tega ne dobim, nočem nič drugega.

In po drugi strani, če nečesa nočem, pač nočem. Torej naj ne pričakujejo od mene, da bom hotela. Ne da se mi več biti vljudna, pozorna. Sočutna. Wtf sploh pomeni bit sočutna? To da rečem ja ko mi iz vsake pore na obrazu utripa NE? Razumeti? Razumeti celi svet. Ja pa jade. Saj pa nisem Mati Terezija.

Ni in ni mi jasno kaj je tako težko za dojet, ali beseda ne ali nočem. Meni obe jasni.

Ali sem si pa res sama kriva, da sem pač tko jebano popustljiva. Da pri vsem svojem sranju skrbim samo za to, kako se bo počutilo preostalo vesolje. Če je temu tako oz. če je temu tako bilo, naj se svet pripravi, ker me nekako mineva vsa ta dobrohotnost in dobrosrčnost.

Ne je pač ne, pa če je povedan še tako rahlo in potiho.

Do you get it?

A je kak stručko tle, da mi mal pove o teh trigliceridih v krvi. Preiskave so mi pokazale 3,6 nevem česa, normalno pa je od 6 naprej. Mal me zanima za kaj se gre. Predvidevam sicer, da ni neke življenske ogroženosti, ker še kar diham in vzdihujem, … Beri naprej »