Čoban je upravo napustio zgradu

Pastor, vuelva pastor, es que ovejas no pueden ser sin te

Čobane, vrati se! Ovce tvoje ne mogu bez tebe. Mislili smo da sa strane ima kvalitetnije ispase. Mislili smo da najbolju travu čuvaš za sebe.

lepa ….

Ali čas je da potegnem črto, kar se tiče vseh teh sentimentalnonesentimentalnihfukzadev. Ali drugače povedano nisem rojena za vse to kao ljubavno in romantično sranje. Fuk je fuk, še tako dober ali tako slab je vedno le fuk. In ne mi razglabljat o zaupanju, sočutju in podobnih jajcih, ker se tega ne grem več. Še nikdar se nisem počutila bolj bebava kot teh nekaj zadnjih tednov. Razmišljati 24 ur na dan o enem in istem moškem, ugibati in čakati da bo blagovolil razkriti, da mu je nevem koji veliki in pravi kurac do mene, trepetati ali sem zanj dovolj in zakaj premalo. Jebeš vse to sranje. Sem kar sem. Vzami ali pusti. To je vse. In nič mi ni manjkalo ko je prišel, opravil in odšel. Uživala sem v norih, umazanih, fascinantno orgazmičnih urah onegavljenja in s treznim razumom živela naprej. Vse kar je moj fuk mojster pričakoval od mene je bilo malo vlage in telesne kondicije. In meni se ni bilo treba obremenjevati ali sem mu všeč ali bi me želel drugačno, enostavno sem po njegovem trdem udu vedela da se me želi, spet in spet strastno želi. In verjeli ali ne bilo mi je dovolj. Zato ne mi nakladat in moralizirat česa se bojim in česa si želim. Naredi svoje in odjebi. That’s it. Duhovno sem že tko prekleto zrastla da nimam več kam rast. Zdaj lahko sam še padam, ti pa podiraj in ne kompliciraj.

Tko, grem nazaj, ja spet, grem tja kjer sem bila. In želim si miljon bombastičnih orgazmov in nič več.

Ti se pa vrni k bivši ali keri novi, stari, duhovno nedorasli in jo uči in razglabljaj v nedogled.

En fukiš dan vsem ostalim

Stari bel Yugo, mislim da 45A, ja ja, tisti ki so ga izvažali v Ameriko, višek Jugoslovanske tehnologije, so rekli v nekem nevem več katerem filmu, plato piv, ne ni bilo še six packov, 24 steklenih Unionov, kak liter vodke, mogoče Stocka, cenenega viskija, vse kar se je pač dobilo v domačih omarah, kar je ostalo s kakega žura, 5, 6 ali 7 norih mladostnikov, avtoradio z ojačanimi zvočniki, glas dobre muzike, usnjene jakne, žepi polni vrečk kanabiesa, mogoče kaj šita, če ga niso zdilali še nekaj črtic speeda, nekaj škatel cigaretov in ogromen parkirni prostor. To je bil le eden izmed mnogih prizorov, Beri naprej »

Pa sem doma. V stanovanju polnem umazanega perila od prživetega dopusta in računov, ki so se tačas nabrali v poštnem nabiralniku, prazen hladilnik, prazna stavba. Hiša strahov. Sedim za tem računalnikom in premišljujem kaj bi napisala. Potopis iz počitnic? Občutke, ki me prevevajo zaradi tega ali onega? Razglabljanje o hrvatih, o slovencih ali čemerkoli že? Ne. Ne da se mi. Mislim da sem še vedno na off. Za menoj slišim glas Novkoviča in Cetinskega, Beri naprej »

Pred kakšnim letom, mogoče dvemi, sem preko nekega spletnega foruma naletela na zanimivega človeka. Začelo se je z nekimi kritičnimi komentarji na neko, sedaj nevem več katero temo a kolikor se še spomin, je šlo za precej burno debato o čemerkoliže. V glavnem po nekajkratnem nasprotujočem se mnenju, nikoli žaljivem, me tale osebek kontaktira na moj privat mail. Bil je zelo originalen saj me je takoj postavil v nek poseben položaj. Kolikor se še spmnem, je bilo mojih prvih nekaj mailov zelo jezno nastrojenih. Odrezavih, morebiti celo arogantnih. Potem pa, nevem, ali je on klonil ali me je pripravil do tega da se sama, ampak začelo se je zanimivo dopisovanje z nekom, ki sploh nisem vedela kdo je. Tekom pisanja in prebiranja teh sporočil sem ugotovila, da gre za precej samosvojega odvetnika, odkritega človeka z argumenti. Potem, nevem zakaj in kako, res se ne spomnem podrobnosti, sem se nekega dne, vračajoč se iz Ljubljane, mimogrede vstavila nekje pri Logatcu, na drinku, s tem trmastim in nič kaj podrejajočim se odvetnikom.

Vizuelno ni bil napačen, saj se spomnim, da sem cel večer tuhtala zakaj je samski. Bil je precej uglajen, oblečen v temno obleko s svetlejšo srajco, kravate se ne spomnim, v roki pa je držal vrvico Beri naprej »

Lani se je o njem pisalo po dolgem in počez. Ni bilo bloga, da ne bi o njem razpravljal. Blogres to Blogres ono. Sama sem ga jemala precej z rezervo, pa ne zato, ker ne bi bil dobro zorganiziran ali da blogsfera ni tako pomembna, ampak enostavno sem vse skupaj jemala kot en hobi, način razvedrila. Potem me je pa kar malo šokiralo, ko sem videla odziv. Podjetja, mediji in na sploh širša javnost je dogodek vzela precej resno. O Blogresu se je govorilo še dolgo potem, ko se je sam dogodek končal. Letos pa… Beri naprej »

Pa ne zarad pizdarij, ampak tko, pogrešam ljudi s karakterjem. Mladino z vizijo, pripadnostjo. Pa dobro muzko. Dobre debate. Dobre žure. Čase in ljudi z vsebino.

Dans vse plehko. Kamorkoli greš zvečer, ni življenja, tistega pravega, spontanega, nenačrtovanega. Vse je nekam narejeno, ne pravo. Maske. Brez argumentov in seveda brez lastnih stališč. Pogrešam pikantnost, drznost, upati si, stati za tem kar govoriš/m.

Skini so bli taki, vsaj tisti ki sem jih jst poznala. Nevem kam so izginili, kje so se izgubili. Nevem niti kje sem se izgubila jaz.

…saj bi, tako rada bi… že dolgo rušim obzidja za katerimi spijo sanje mlade princeske, a kamni so tako zelo veliki in težki, jaz pa tako rahla….

In tisti soj svetlobe, ki po vsakem odvrženem kamnu pronica do mene, me plaši. Bojim se da je drugačen. Da ni več tako mogočen, da je dokončno zbledel. Poskušam se spomniti kako je izgledal takrat, ko je bila tu le še jasa, brez trnja in zidov. Je žarel z enakim sijem? Je sploh žarel?

In tista jasa, tako sveža, kako je dišala, kako je bila mehka njena podlaga. Trnja, ki se je nato razraslo tam v ozadju se skoraj ne spomnim. A vem da je bilo, mora še biti nekje, včasih se še zbodem. Ne boli tako kot je takrat in kapljica krvi, ki mezi iz vbodne ranice mi nakazuje, da sem še tu, med živimi. Brez solz.

Svetloba pa je še vedno tista, ki mi jemlje voljo, strah pred njo. Ko ne bo več kamnja, ko ostaneva le midve, kako bom potem, če ne bo več žarela. Kako naj rušim vse to brez zagotovila, da nekaj še tli. Ko sem pa tako dolgo gradila, tako se trudila, da bi bilo trdno, varno vse tam. Zdaj pa…

Raje umrem kot ponovno padem v tisto brezno mrzlih, mokrih sten in večne teme.

Saj ni tako slabo živeti brez vsega. Res ni veselja, a ni niti trpljenja. Ni ljubezni in ni bolečine, ni hrepenenja, ne poželenja. Le pusti vsakdan.

Zato me ne glej. Obrni se stran. Nimam kaj dati. Že dolgo ne več. Nimam kam spraviti vsega kar bi lahko od tebe prejela. Pojdi mimo. Pusti…

Škoda da ne vidiš

škoda da ne veš Beri naprej »

ali kako se Nora odloči za pospravljanje.

Po dolgem času sem si nadela moj mojstrski predpasnik in ni bilo druge kot to pofotkati in podokumentirati. Ha, sem se spomnla na une razočarane gospodinje. Na uno z dolgimi temnimi lasmi, ki živi sama s hčerjo al kako že. Sem za trenutek spominjala prav nanjo. Tamala se je kopala, jst sem prvo zlagala cunje, nato nosila stvari z ene strani drugam, vmes telefonirala, skočila na cigaret, potem si pa nadela predpasnik in hopa pomivat in prat. Škoda le ko nimam tako lušnega soseda kot ona .

Kakorkoli že, stanje je bilo alarmantno, omaric nisem prebrisala že celo večnost, posoda je ležala tam še od časa pred prazniki, pepelnik polno prepepoln, skodelice kave so se le splaknjevale z doze v dozo, skratka nezaslišano:

Ni bilo druge, kot seči v dolgo pozabljen predal, po dolgo pozabljeno profesionalno opremo. Brez katere mi ne bi nikdar uspelo. S tresočimi rokami sem ga počasi povlekla na dan. Beri naprej »