Rada bi umrla

Nihče ne sliši krikov, ker so neslišni. Čeprav kričim. V sebi. In nihče ne vidi solz, ker jih skrivam pred pogledi. Čeprav jočem, dan in noč. Ocean solza izjočem, vsak trenutek, ko se misli, ki jih neprestano odganjam, zopet vrnejo. Čeprav nočem. Za koga vse jočem, od kje toliko solza, da nikdar ne presahnejo?

Ne zmorem več dolgo. Kot bi mi vsaka solza, ki steče po licu, pobrala delček energije. Tako sem utrujena.

In ker sem človek resnice in človek dejanj, neprestano tuhtam in tehtam katera rešitev bi bila najbolj sprejemljiva. Lahko umrem? Ne smem. Lahko živim? Ne morem. Je kakšna pot vmes? Zakaj je ne vidim?

Rada bi umrla. Želim si konec vsega tega trpljenja, da bi bolečina končno izginila. Če sem napačna, če sem odveč, če si ničesar ne zaslužim, zakaj ne bi odstranila te svoje nepotrebne pojave? Ker sem mati? Ker ju imam rada in ker me potrebujeta. Ja. Samo zato sem še tu. Ampak, ali je to dovolj? Da sem tu samo zato, da ju ne prizadanem, a nezmožna užiti vsaj delček sreče in je deliti z njima. Kako zaboga naj jima pokažem, da je vredno verjeti, ko pa se je meni kljub temu zrušil cel svet. Kako naj jima vcepim v glave, da je dobro z dobrim poplačano, ko pa je bilo meni s slabim. In nenazadnje, kako naj jima razložim, da bosta nekoč ljubljeni če bosta ljubili, ko pa jaz nisem. Ne znam lagati. Kaj jima potem lahko dam? Kosilo, prevoz v šolo, čisto posteljnino? Je res to smisel življenja?

In potem ta mamlijva misel na smrt. Odrešitev. Mir. Nikomur ne bom več v napoto. Od nikogar ne bom več nič pričakovala, predvsem pa eno veliko olajšanje, da sem končno naredila nekaj dobrega, za tiste, ki jih kakorkoli omejujem z mojim obstojem.

Ko bi le zmogla oboje. Umreti brez, da bi otroci to opazili.

In tako spet jočem in čakam, dan, ko bodo solze usahnile. Tako ali drugače.

Le nočem več živet.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (6)

  1. nasvet 28.08.2013 ob 00:29

    poišči strokovno pomoč in pokliči ljudi, ki se jim lahko zaupaš in pogovoriš z njimi.

    sicer pa kako nisi ljubljena? saj imaš vendar dva otroka, ki te imata rada.

    in še namig: sprememba okolja včasih pomaga

  2. IZTOK GARTNER 28.08.2013 ob 04:10
    IZTOK GARTNER

    Ne ga srat. Glavo pokonci. Vse bo okej. Le čas mora minat.

  3. nora 28.08.2013 ob 07:18
    nora

    Še vedno sem tu. Ne bi si drznila brez privoljenja, za katerega vem, da ga ne bom nikdar dobila. Zato pa je tako hudo.

  4. Tomaž Majer 28.08.2013 ob 07:41
    Tomaž Majer

    smrt pride prej ko slej sama od sebe, tako da nima smisla prehitevat, dokler obstaja neko upanje in to obstaja vedno. pa tudi tisti mir, ki naj bi ga smrt prinesla je tako tako, ker ko človek enkrat umre, potem je konec vsega in to za vedno, torej miru takrat tako ali tako ne boš mogla uživat, ker ga ne boš imela s čim. užitek nam je dan le za časa življenja, tako kot seveda tudi trpljenje in bolečina. tako da če si želiš miru, potem si lahko želiš samo življenja, ne smrti.

  5. stricmarc 28.08.2013 ob 09:06

    Večini se v življenju ne zgodi nič velikega in je njihova življenska pot pot trpljenja, odrinjenosti in ponižanja. Pa vendar. Živimo in se borimo naprej, dokler naša pot ni dopolnjena. Četudi živiš samo za to, da utiraš pot v življenje svojim otrokom, je veliko. Janez Krstnik je živel kot puščavnik in bil celo obglavljen. Sam je rekel. Jaz sem tisti, ki utiram pot za tistega, ki pride za mano in je večji od mene.

  6. Dajana 28.08.2013 ob 09:15

    Razumem te. Prosim, če rabiš pogovor ali pomoč mi pošlji mejl na: dajanababic@gmail.com

    Zdrži! Vse mine. Jaz sem bila večkrat v grozni depresiji. Moraš zamenjat misli. Pošlji mi mejl, prosim!

    lp Dajana

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !