V čemu je smisel

Spodaj zemlja, zgoraj nebo, vmes neke vrste življenje. Obstoj. Družba in njeno postavljanje pravil, duhovnost, ki naj bi ta pravila prehajala, mi, jaz in vse ostalo sranje, ki me opredeljuje, omejuje, označuje, definira, pogublja. Čemu toliko misli, kje najti besede, ki bi jih opredmetile, razložile. Razjeda, ki razjeda in nič ne dožene, pa če prav razume, da je ravno ta nič rešitev velike uganke. Toda človek nekako ne zmore sprejeti nule kot absolutne resnice, enostavno ne gre, da bi nič definiral mene ali njega, vse nas.  Mora biti nekaj več, stotinka v pozitivo ali negativo, košček nečesa nekje, ker ta jeban nič je tako nerazumljiv.

In vsako jesen odpade listje z utrujenega drevja in vsak dan zaide sonce z naveličanega neba, in tudi mi še vedno bijemo svoj boj, hitimo, bežimo, trpimo. Toda čemu? Čemu listje in sonce vztrajata? Na koncu le odpadeta in zatoneta. Zakaj jima mi sledimo, v nedogled, leta in leta, generacija za generacijo, stoletje za stoletjem, na koncu le umremo. In zakaj se ponovno rojevati in zakaj živeti? Ne vidimo niča? Ga le ne želimo uvideti? Nič, je preprosto nič in vse zatiskanje oči in preusmerjanje pozornosti je le spreten trik, ki nam “pomaga” da gremo naprej.

Ko pa je tako lepo objeti nekoga, ki ga ljubimo, skrbeti za nekoga, ki smo ga ustvarili. Čudovito je sploh imeti možnost neko bitje ustvariti. Vzgajati, negovati, oblikovati, po merilih, ki nam jih postavljajo drugi. Za neko skupno dobro, skupen cilj. Komu tako nujen, da ga vsi nebogljeno izpolnjujemo? Kolikšno ceno plačujemo, da zadostimo temu kar od nas pričakujejo. Lažemo naivnim očem, bodi pošten, bodi marljiv, bodi to in ono, ker le tako boš del družbe, ki te bo takoj za tem zavrgla. Zakaj si ne dovolimo kršiti vsega tega sranja, pustiti dušam, da so kar so, pa še tako slabe, še vedno so edinstvene, ne nujno nepotrebne, ne nujno neuporabne. Mogoče so celo boljše od tega kar nas učijo da je dobro, da je bolje.

Ozračje je na območju, ki ga kakorkoli dojemam, torej ali v njem bivam, ga slišim, vidim, doživljam ali karkoli že, iz dneva v dan turobnejše. Gledam ljudi, kako počasi padajo na dno, ravno na tiso dno s katerega so jih nekoč tako entuzjastično prepričali odskočiti. In sedeaj se tja vračajo, taki kot so takrat bili, brez nič, brez blagostanja, brez duhovnega miru, le  nekoliko starejši, izmučeni in zrelejši. S spoznanjem, da bo tisti nič, ki so ga nekoč davno tako jasno videli, le bistvo vsega kar so naredili oz. tega kar sploh so.

Nekateri so se predali, nekateri vztrajajo, nekateri še upajo. Jaz se pripravljam na novo življenje, ki ga bom povila konec meseca junija. Sem ena tistih ki se je predala a še vedno vztraja in upa. Ironija je da se vse to lahko poraja v eni duši. Obup in up. Veselje in skrb. Volja in nemoč. Smisel. Nula in vse.

Ravno sem zribala stanovanje. Lepo diši in lepo se sveti. Malo sem utrujena, noge mi zatekajo. Predragi je nevem kje, nekam pobegnil, ker sem preveč godrnjala. Po svoje ga razumem, z mano je težko, po drugi strani ga obsojam, ker ne vidi, da to ni dovolj. Vztrajam. On tudi. Prevzemava odgovornost za to kar sva spočela. Čeprav ljubezen ni dovolj. Čeprav bi potrebovala veliko drugega. Bije se boj v vzdržljivosti, živčni boj, do onemoglosti. Čeprav je včasih prav lepo in čeprav se včasih ta lepota stopnjuje do viška tako kot boj. Imava vsega preveč in veliko premalo. In čemu? V čemu je smisel?

In to nebogljeno dete bom lahko le ljubila tako kot si želim, vzgajala in oblikovala kot je treba. Mu dopovedovala kaj je prav in kaj ne, mu lagala v kaj verjamem, spodbujala da bolje kot jaz sprejeme družbene norme, ga oblikovala v to kar se od mene pričakuje da se izoblikuje. Da se bo lahko nekega dne spraševal čemu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Komentarji (2)

  1. Marija 28.03.2010 ob 17:37
    Marija

    Draga Nora,

    smisla za neskončen tok misli, ki se vedno ponavljajo in vzdržujejo same sebe, ni. Nemogoče je formulirat smisel. Lahko edino rečeš, da je 42, kot Douglas Adams. :-)

    Kar je šokantno, je to, da ta um, ki tako praska po logiki in ima vse nastavljeno do zadnjega, klecne pri finalnem vprašanju: Če očitno ni smisla, če je vse nič, vse samo praznina, zakaj potem vsega ne zaključimo? Dobro, saj je upanje, toda vedno je tudi brezup, in če enkrat čutiš praznino, veš, da je praznina tisto, kar te bo počakalo spodaj, tudi če si trenutno naspidiran.

    Pri zadnjem dejanju je racionalen um skrajno iracionalen. (No, pri nekaterih žal tudi ni… ampak tudi nje ponavadi prej vodi kaka druga megla). Zakaj? S tem pravzaprav um ruši vsa svoja načela, ki so prav tisto, s čimer je diskretidiral vse drugo (slepa vera, itd.)

    :-)

  2. nora 2.04.2010 ob 18:40

    A ni ravno na koncu naš um popolnoma racionalen, ko končno uvidi vso minljivost?

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !