Končno sonce

Ga ni hujšega za primorca kot sta mraza in nenehno deževanje, če pa vse skupaj začinita še megla in poledice pa nam to povzroči tako depresivno počutje, da postanemo čista mehanična bitja, ki rutinsko opravljajo delo brez vsakršnega življenja v sebi. Danes pa je posijal sonček. Mrzla, mokra tla je ogrelo, nebo se je razjasnilo o megli pa ni ne duha ne sluha, saj po ne vem koliko dneh moj pogled zopet seže do cerkvice in vasi na bližnjem hribu. Čudovito. Nekdo je na jutranji kavici pred kakim dnevom omenil da je bilo od 21. novembra do zdaj le 4 dni brez padavin. To pomeni da smo gnili v dežju skoraj dva meseca, od tu torej vsa melanholija, utrujenost in ne volja. Danes pa je spet lepo. Naš primorski sonček je razblinil vse oblake. Upam da bo trajal, da naberemo novih moči.

Zračim. Uživam. Dete si je privoščilo kopel. Jaz grem podirat drevešček, skuham nekaj dobrega, potem pa na prijeten izlet v Posočje.

Ko bi le sijalo še kak dan.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (0)

Brez komentarjev

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !