Pomotoma, čisto nehote mi je z jezika stekel naslov bloga, ki ga v vse mogočih afektih pišem že več kot leto dni, natančneje dve in nekaj, kolikor pač že piše na tej strani. In seveda, logično, si brž stekel gledat o čem pišem. Večina tega kar je zapisano ti je že tako ali tako znano, no mogoče je tukaj vse bolj emocionalno stkano v celoto, mogoče je kaka pomembna beseda dodana, kakšna odvzeta, v bistvu pa je veliko povedanega tebi že dolgo jasno. Pa sem se vseeno odločila, da preberem  tiste stare zapise, ko se skoraj več ne spomnim o čem sem pisala, ko se mi nit več ne sanja kaj me je takrat mučilo, ker sem seveda najpogosteje zapisovala, stvari, ki so glodale v meni. Spomnim se neštetih neprespanih noči, ko sem ždela pred tem temnim ekranom, včasih kaj zapisala, včasih samo brala, včasih celo objavila zapisano ali skomentirala ko me je kaj ustavilo. In potem mi je ta skriti del sebe, ki ga redkokdo pozna zbezljal iz ust kar tako. Na zlatem pladenjčku sem ti servirala ključek, ki odpira te temne predale, pa čeprav me lahko bere še sto drugih ljudi, a s te strani, me poznajo le oni in ne predstavljam si kakšen bo postal tvoj pogled ko boš prebral vse te moje izlive, momljanja, šepetanja sami sebi, ker dvomim, da je kdo resnično prisluhnil. In kaj naj ti rečem, naj se opravičujem, izgovarjam? Naj lažem, da vse to ni res, da ni v meni veliko več praznine kot si pričakoval, naj se izmikam, delam frajerka? Ne, ne morem, to sem jaz. Včasih lepa, včasih grda, pametna in neumna, trdna in mehka, nežna in groba, sem vse to kar vidiš in prebereš, sem skupek vseh vrst superlativov, ki se v meni pretakajo po vseh možnih lestvicah od in do vseh ekstremnih vrednosti. Ni zmernosti v meni, ni mavričnih odsevov, so le strogi odtenki temne barve, črni, sivi in rjavi. Ja, vem še ena floskula sedaj nastaja izpod mojih tipk, spet toliko besed in nič povedanega. Ja vem, sem veliko tega sranja v zadnjih dneh prebrala in ni mi bilo všeč, kako bi lahko potem bilo šele tebi, čeprav mi sploh ni važno toliko ali ti bo všeč ali ne, bolj me skrbi, kaj bodo tej zapisi strgali iz tvojih spominov, čemu bodo rekli NE v prihodnjosti. Potem si pa mislim, pa kaj, to sem jaz, kot že tisočkrat povedano, le jaz. In brisati ponovno ta blog ne bi imelo smisla, ker bom prej kot slej spet začela nekje nekaj zapisovati in ker je že cel moj univerzum tako prekleto zmešan naj ostanejo vsaj ti zapisi kronično urejeni, naj si nebuloze sledijo v zaporedju, če že pride dan, ko jih bo treba analizirati, če pride dan ko jih bo potrebno uporabiti. In vsi tisti minusi, ki se ti bodo porajali naj ti bodo v svarilo in če pride kakšen plus se ga preveč ne oklepaj. Sem tako prekleto nepredvidljiva, tako vihrava, divja, kljub občasnim prizemljitvam, nevodljiva. In vse kar je napisano je resnično, ne le koščki ki se tako lepo bleščijo, tudi vse tisto kar zveni umazano, vulgarno, nerazumljivo. Jebiga, to sem jaz.