Čakajoč Godota

Mrzel betonski zid na katega sem za nekaj kratkih minut položila svojo zadnjico misleč, da bom v tem dolgem dnevu končno le zmogla zbrati misli in kljub vsemu osredotočiti pozornost na nekaj, bilo kaj, za vsaj nekaj časa, me je pregnal na topel sedež ob igrišču parkiranega avtomobila. Igra mladih moških teles, ki se ravnokar dogaja pred mojim vetrobranskim steklom me nikakor ne zanima, pa če ravno je eno tistih teles tam zunaj, ki se potijo in prijetno gibljejo, telo, izklesano in popolno mojega moškega, telo po katerem se zadnje mesece sprehajam s svojimi rokami, ustnicami, poljubi. Za mano je naporen dan, mogoče mi je zato tako vseeno, mogoče me je zaobjela neka nostalgična praznina ker me je zjutraj zapustila hči in namesto da bi se veselila nekaj prostih dni, ker je z babico v toplicah, sedaj nezavedno, imaginarno žalujem ker je ni, mogoče je krivo samo dejstvo, da nisem še nič jedla, mogoče obdobje ko se vse bolj bliža dan za plačilo davkov, mogoče je kriva recesija in posledični upad prometa, mogoče me je samo strah, da je ne bom več zmožna sama preživljati, mogoče ni nič od tega in je samo še en kurčev dan, mogoče ni niti to in sem samo jaz, ki sem tako kurčevo drugačna. Kakor koli že, tu sem. Jaz in jaz, spet ta jebana jaz in niti pogled izza voznikovega sedeža, prek volana, prek mreže, ki obdaja igrišče na katerem se med ostalimi tudi on podi za belo žogo, niti mehak zvok Enigme, ki prihaja iz zvočnikov me ne potegnejo vase. Kot da bi bilo potem kaj drugače. Tukaj sem. In kot, da bi se kaj spremenilo, če me ne bi bilo. Pa sem mislila, da bom sedaj lahko zbežala pred vsem tem, pred temo, ki je temna samo zato, ker je jaz ne znam razsvetliti. A kot mi je nekoč rekla lastna mati, dne ko sem se prvič za vedno odpravila od doma, čeprav se potem nisem, čeprav bi se lahko, ker mi nihče ni branil, čeprav sta v rokah bingljali potovalki z vsem kar sem potrebovala, besede, ki mi še danes odzvanjajo v ušesih, “pojdi, kamorkoli, toda sama sebi ne boš nikdar zbežala”. Seveda me niso te obdržale na tistem pragu, takrat jih še nisem razumela, vstavil me je pogoj “od tu kadar koli a nazaj nikdar več”, onih drugih nisem še dolgo za tem razumela, danes pa se mi vedno znova rišejo v mislih. In tako z vsemi padci in vzponi, z vsemi skoki in počitki, z vsem kar sem in nisem čakam in upam, da se bom nekoč le premagala. Pa samo enga kurčevga fuzbala se mi ni dalo spremljat, ki mimogrede med tem ko to pišem še vedno traja. Dan se je prevesil v večer, luči so osvetlile kraj dogajanja, tresoče roke še komaj tipkajo po tipkah telefona, razbijanje srca je vse močnejše in meni gre zaradi zrabljenega žvečilnega gumija in praznega želodca na bruhanje.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (7)

  1. robi 2.05.2009 ob 10:06

    Jaz te take nebom več prenašal. Nje pa tudi ne. Preveč prispodobna si, da bi se sploh kaj s tabo dalo pogovarjat. In pošlji mi že tisti prekleti videoposnetek zad. Upam da si v redu, ker zdaj mislim da vem kera si, no vsaj verjamem ti, da si tista, za katero se predstavljaš.

    -pa ne se več zaradi mene omamljat, al pa zaradi koga drugega, ker se pogubljaš-

    -skrenila si s poti, jaz njo iščem-

    -kdo si?- iii

  2. robi 2.05.2009 ob 12:56

    Kaj? A de sem tečen. Iz nebes sem padel v navidezni speči ocean, podna pa ni. Če ne bo dna se bom potapljal v nedogled. Tako, zdaj veš koliko je ura.

  3. robi 2.05.2009 ob 15:17

    No v redu, saj vem da sem ta slabši, saj jaz sem tudi na meji bruhanja, pa se ne morem pobruhat. Škoda strupov, al ka jaz vem. Mislim, da sem zajebal. Pravzaprav ti nimam nič povedati. Zmotil sem se in to že veš. Nardil sem napako, ko sem krivil njo, in potem sem jo nehote podžgal po telefonu. Potem me je začela sovražit. Saj tudi jaz sam nisem vedel, kakšno je stanje. Kar naprej je nekdo umrl. Potem pa so se začeli rojevati drugi. Saj vem, da bom jaz tudi umrl, pa vi tudi. Saj na dnu v bistvu ni kaj topleje. Zelo je mraz, kljub vročini, ki je zunaj. In sonce je pripravilo vodo da hlapi. Zrak je postal bolj svež. Tisti, ki so ostali, so jih krivili, čeprav niso bili. Bilo je boleče. Druge poti ni bilo. Ampak tudi za njimi so prišli novi. Nevede, kaj lahko prinese usoda. Tista pot ni bila najlažja. Ampak kaj je bil namen tiste poti. Verjetno je bila edina. Tudi jaz si ne znam razlagati. Bilo je bolj preprosto, kot iti kadit in se nacejat. Pa zrven razmišljat, bog ne vem kaj. Skrb za prihodnost je vsekakor večja od igre na igrišču, ampak brez pameti se ne da razmišljat. Tudi v omami ni kaj dosti večjega efekta. Kar tako, se bodrit v nedogled, ker pač trenutno smo skupaj in obstajamo, nima smisla. Nekaj zagotovo imaš za povedati in veš, da je prihodnost nedorečene. Morda skupaj plavamo v tebi. Morda stagniramo. Ampak nalogo zagotovo imamo. Odločit se, kaj je bolj pomembno, zgradit hišo, vedoč, da jo bo podrl orkan, ali razgrajat naokoli. Odločitve so težke. Bolje je zgradit hišo, ki je ne bo podrl orkan, če je pa še ne znamo, jo je bolje naračunat. Ampak, da jo lahko naračunamo, rabimo trenutno dobro zavetje. In tega imamo. Kje je varneje? Rinit v težave, katerih del nismo bili mi, bi bilo nesmiselno. Ja sem kriv, oziroma zvit in tudi čisto nedolžen nisem in raje bom zidal hišo, kajti morda bo dajala zavetje ljudem, tik preden se bo naračunala nova. Ampak časa mora biti toliko, da se nova ustvari, preden se podre stara. In, če se podre stara, še preden se zgradi nova, bo spet črna kronika. Razmišljat in računat ni lahko. Življenje se spreminja in vi, oziroma mi z njim. Če ne bo uspelo vam, bo nam. Ampak metati polena tistim, ki jim bo uspelo, bi bil nesmisel. In zakaj se mečejo polana tisti, ki jim ne bo uspelo? Morda zato, da bi se zlo prej končalo. Ampak pogledano iz druge prspektive, bi bilo bolje, da bi našli skupno pot. In potem bi se poevalo in poveličevalo, vsi bi pisali poezijo, in delali bi zvočnike in vsem ljudem bi radi nekaj povedali, kar že vsi vemo, ampak tako fajn je nekaj povedati v jeziku, ki je skoraj neuporaben. Od fuka ne bo nič, računam-o na ljubezen. In tako sem dobil odgovor, ki sem ga želel. Pritiski so mogočni, sile nepopustljive, raskosano zemlja, ki domuje nad rdečo sfero s pridom uporabljamo. Vprašanje je, zakaj se je zavlačevala astrologija, če je astronomija prava pot in zakaj se nadaljuje religija, če je psihologija bolj stabilna v sistemu, ki ga mi poznamo. In ljudje, ki gradijo, astrologijo, čutijo strahove, in strahovi dajejo astronomiji še večji zagon. In astronomija potrebuje še več znanosti. Treba je zgraditi pripomočke. Da bi zgradili pripomočke je treba nekoga zatreti. In če psihologija rabi dokazilo, je treba nekoga zatreti, teptati, ga uničiti. Ampak ni tako. Vsi ti rabijo hrano, ravno tako kot ti ali jaz, ali kdo drug. Je hrane dovolj in ali jo bodo tisti, ki jo imajo in so jo s pridom pridelali in jo dajo naprej, v upanju, da nebi v prazno nakladali. In tisti, ki mislijo, da lahko zatirajo strasti, ki bdijo v tekoči obliki pod zemljo, izzumljajo nove besede, tisti bodo prekleti. In tisti nekdoji smo mi in nora, na žalost tudi ti. Ampak na našo srečo so šle še naprej tehnološko razvite civilizacije. Potrebovali so ogromno hrane in še jo potrebujejo, je bo res dovolj za vse, ki še pridejo in se namestijo v nebotičnike. Sam ne vem. Treba je očistit plug, ampak to ni dovolj, treba je tudi zorati. Ampak če želim zorati, moram sestaviti tudi traktor. Ampak tega ne znam sam. Na vse tazadnje pa tudi tisti, ki znajo sestavit traktor, potrebujejo hrano. Ampak kaj ko še nisem očistil pluga in zoral njive in kako naj nahranim vse tiste, ki so naračunali traktor in plug še vedno ni očiščen. In nora, jaz ne vem, kaj bi povedal svetu, tudi ti ne kot zgleda. Namesto da bi skritizirala nogometaše, si jim pustila igrati nogomet, in energija se je pogubljala skoraj v prazno. Ampak stvari si natipkala preko računalnika na temno oglasno desko. In stvari premlevam jaz. In za menoj je še nekdo. Kaj se sme in kaj ne, zakaj ljudem prekipi, kako se uravnovešamo, če sploh se. Ali drvimo v pogubo, bo kmet še dovolj moči, da nahrani vojsko, ki gradi čudežne stvari. V tej modrosti se mi temni. V globini vode oceana, se skrivajo modrosti. Kdo ulovil sinjega kita. Ja, ja, plava kot gromozanski spermij v vsej svoji dolgočasni sivi barvi. Mimogrede poje toliko mikoorganizmov, ki v sebi skrivajo toliko energije, da bi lahko nahranili dosti ljudi, da bi zgradili tisti prekleti traktor. Ampak če hočemo jesti tiste mikroorganizme, moramo najprej zgraditi napravo, ki jih bo ujela, šele potem spremeniti prehranjevalne navade. In še preden zgradimo tisti stroj, bo treba nabrusit in očistit plug. In če ni traktorja, bodo plug vlačili močni ljudje, ki zdaj igrajo žogobrc. E, zdaj pa sm na dnu. V bistvu sem tipkal samo besede tvojega filozova, še razmišljati mi ni bilo treba. Vse kar je, sem utujen od tipkanja, in to je davek, ki ga moram plačati, da lahko preberem do konca National Geographic. In zdaj dobro vem, da tudi tisti ljudje potrebujejo ogromno živcev da jim vse uspe prevesti in na novo natipkat. In če ne bom eden izmed pridnih, tudi tisti ne bodo. In če ne bodo več prevajali pomembnih informacij, bomo postali neumni. In če bomo neumni, se bomo smešili. In, če se bomo smešili, se bomo naveličali. In če se bomo naveličali, se bomo spremenili. In če se bomo spremenili bomo drugačni. In če bodo spremenili Angleščino v Slovenščino, nas bodo zavajali na boljšo pot. In če smo na boljši poti, bomo duhovno odrasli. Ampak duhovno odrasli, ne bomo brez religije. In religija je če pogledaš iz določene prspektive kriva za vso trpljenje v Univerzumu. Zato je treba iz te prspektive religijo zatreti, tako, da bomo vsi dobri in tisti ta žlehtni ne bojo več tažlehtni in bodo postalli dobri. Začeli bodo odobravati čisto Slovnico in to je zadosten razlog, da grem jaz še na eno pivo. In če bom popil še eno pivo bom zavajal iz prspektive zdravnikov zavajal mlajšo generacijo v pitje alkohola, in pitje alkohola vpliva na male možgane. In mali možgani, dajo ravnotežje. In ravnotežja, je najbolje, da gremo počivat. In če počivamo nič ne naredimo. Niti dobro, niti slabo. To bo morda še najboljein morda bom medtem prišel do dna. In na dnu bo stabilno. Pravzaprav sploh ne vem, kaj sem ti želel povedati in daj po vsem tem potovanju do dna še sam ne vem, kaj si želela povedati ti. In na dnu oceana počiva ladja, polna zlatnikov in srebrnikov in nimm dovolj moči, da bi jih dvignil na površje in ko se je to zapisalo, se je odprl ventil, ki je počival v oceanu. In ocean je odtekel v globino zemle in pogasil še tisto žgočo zemljo, ki se nahaja v središču zemlje. In nastala je megla. In v megli je vse megleno, poti niso več jasno vidne. Tudi zelenje je izginilo v megli. In ni bilo ne konca ne kraja laskanju, dokler ni posijalo sonce ::):

  4. nora 2.05.2009 ob 16:05

    o fak

  5. robi 2.05.2009 ob 18:16

    Kako to misliš, fak?

  6. robi 2.05.2009 ob 18:20

    Ja bil sem zadrotan, malo gledam kaj sem pisal.

  7. robi 2.05.2009 ob 19:17

    o šit

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !