Noro

Po 15 letih, snidenj in ne snidenj, po viharjih, ki nama jih je namenilo življenje, in naju z njimi izoblikovalo v to kar takrat nisva bila in v to kar sva še vedno. Po tolikih letih globine in praznine, pa čeprav sva nekako vedno obdržala rdečo nit. Po vseh razpadlih vezah in življenjih, ki se nista več prepletali, na koncu vseh poti, ki so naju ločile, sva sedaj spet najdla skupno, obema lastno, isto, še ne prehojeno a tako utrjeno, varno, prehodno cesto in končno obležala, skupaj. Drug ob drugem, telo ob telesu. V objemu, rahlem dotiku, nežnem poljubu. Moški in ženska, nič več tista deklica, ki ti je bila tako vdana in nič več tisti deček, s katerim sva nekoč dan za dnem tiščala skupaj. Koliko prešpricanih ur in brezciljnih sprehodov, koliko dolgih telefonskih pogovorov, filozofiranj, razodetij. Kaj vse si mi pomenil takrat in kako zelo sem te imela rada, mislim da tudi ti mene, a kljub temu nikdar nisva preskočila meje, ki naju je ločila od drugih, meje, kjer se je končevala nevidna duhovna enost in se je začenjala človeška mesenost. In zdaj, po tolikih pozabah in tolikih spominih, sva prebedela čudovito noč, v ugibanju zakaj sva toliko časa odlašala, prestrašena, da naju to ne bi za vedno odtujilo. In vsi strastni poljubi in dotiki in neizmerna želja po združenju, hrepenenje po izživetju telesnega, vse to in še več, niti tvoja erekcija, niti moja voljnost, nobena želja ni zmogla čez spoštovanje enega do drugega, do tega kar nikoli nisva bila in do tega kar sva vedno čutila. Ta nevidna sila, ki naju že od takrat tako nerazumljivo povezuje in kljub svoji nevidnosti tako močno privlači je še živa. Nič manj trdna in nič bolj rahla. Še vedno sva ti in jaz in že spet so naju spraševali kako to da nisva par, kako sva lahko tako vsklajena, samo prijatelja na pivi, samo nekdo, ki se spet srečuje. Pogled, nasmeh, zamolčana beseda ali samo globlji vzdih, brez razlage, brez iskanja skritih pretvez, pa vseeno tako razločno povedano, tako jasno zarisano, doumljivo, samoumevno, razumljivo. Ti in jaz…

Budilka, ki naju ni utegnila prebuditi in strast, ki nama ni dovolila zaspati. In tihi ja na misel, ki ni bila izrečena in še tišji ne na telesi, ki sta koprneli drugo po drugem. Noro, ta jaz in ti. Po tolikih letih. Obležati tako, hraniti dušo z dotikom telesa, hraniti naslado z dotikom duše, ki je od nekdaj le ena in iti prek tega in preko vsega.

Najlepše, pa je ker je vse samoumevno, tako čisto in jasno. In sploh ni važno kako se bo izšlo in zakaj je tako in ali bo bakla vzplamenela ali bo za vedno pogašena. Ali se bova ljubila ali se spet izgubila, ali bo šlo dlje ali bo še bližje temu česar nikdar ni bilo. Enostavno veva da sva to kar nama je dano, brez dvomov in strahu, brez zahtev, brez zagotovil. In kakor koli že se bo ta pesem končala, vem da jo bova zmožna prepevati še dolgo potem in še dolgo za tem.

Že res, da sem pričakovala, da se bo nekaj zgodilo, moralo se je zgoditi, ker tega pustega in grdega kraja kamor me je pahnilo življenje in kamor me je potisnil on, ki se je hranil z mojo zaslepljenostjo, ne tega kraja ne bi zmogla nikdar zapustiti sama, ker so misli postale preveč nejasne, čustva nerazumna in nasprotujoča, koraki preplahi, otopeli. Ostali sta le dve možnosti, bilo je gotovo, ostala je samo smrt in ostalo je le življenje. In jaz tam vmes ker si prve nisem hotela privoščiti, drugega sem se pa preveč bala. Toda nisem vedela, da mi bo dano zaživeti, in to v taki veličini, da si bom lahko jemala, v takem izobilju, da bo mir, ki me bo preplavil tako jasen, tako trden, tako gotov, tako moj.

In sploh ni važno kaj se bo od tu naprej zgodilo. Vedeti da obstaja nekaj kar si vedno vedel da obstaja, in plavati končno v smeri toka, ki si mu prej tako kljuboval, sprejeti slabo in dobro, in polniti in prazniti kozarec z mirno, netresočo se roko… in….

… bilo je tako logično, ko sem najmanj logično premišljevala, gotovo, zagotovljeno, tu, čisto na dlani, ko in kjer sem najmanj pričakovala…..

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (8)

  1. anja 18.01.2009 ob 15:18
  2. robi 18.01.2009 ob 16:02

    Anja spet nažiga naprej, otroci znajo biti včasih tako nagajivi.

  3. Nika 18.01.2009 ob 19:38

    BRAVO to kar imata vidva vas je malo ni pomembno kaj bo. VELIKO LEPIH URIC

  4. Robert 20.01.2009 ob 09:06

    In potem sta živela srečno, do konca svojih dni.

  5. nora 20.01.2009 ob 11:37
    nora

    Ah kje, od takrat se še nisva vidla. Se še trezniva :mrgreen:

  6. Robert 20.01.2009 ob 11:58

    A si morala to napisat? Pa sem mislil, da bom lahko kar jaz dokončal pravljico.

  7. nora 20.01.2009 ob 12:07
    nora

    Ja sam je res kot pravljica, že cel čas razmišljam v čem je finta :roll:

  8. robi 22.01.2009 ob 21:54

    Nora, zame izgledaš kot monitor in tipkovnica in takšna si mi najbolj všeč. Barve so krasne in vse je fantastično. V monitorju je polno življenja. ;) Zmeraj ko pridem domov, bi se najraje vrgel v ekran življenja in premnogih barv, tam te bi zagotovo našel v pravi luči in vem, bilo bi tabolš. Tako pa ni. Pravi dolgcajt je, pa izgubljam potrpljenje, pa celi univerzumi so vmes, pa neki filozofi pa prevajalci, pa to se ti zrola počasi na čedno. Pa kr neka bi spolnost, pa znanost, pa zdravje in šport, pa kaj jaz vem kakšne povezave še. Pravljičnih bitij sploh ni več. Pravljičnega prostora tudi ne. Konec vsega. Ni več zraka in prostora, ni več trdnih tla. Skoraj sploh ni več barv. Samo belo na črnem. Tam pa tam kak zeleni ali rumeni sonček. Ti sploh ne obstajaš več. Samo za odtenek modre, sive in rdeče barve mi daje vedeti, da se še nahajam v barvnem spektru. Zame sploh ne obstajaš več v človeški obliki in končno sem tudi jaz ugotovil, da si res nora. In postal sem za kakšen odtenek inteligentnejši, kot sem bil prej, pravzaprav si ti zraven tega bloga postala bolj neumna.

    Kakorkoli že imam to čast, čeprav vem, da sem še danes včasih komu kdaj v sramoto.

    Včasih me tako ujeziš. Pa druge tudi, pa jaz tudi druge, pa oni mene tudi… . . . in črke se začno izgubljat v reaktorju. Niso več prenesene na ekran.. in dvodimenzionalna pravljica se nadaljuje naprej, morda celo brez Slovenščine, kdo bi vedel, poti je… … Brez skrbi, stanje je stabilno. Ko se vrneš nazaj na blog, bo slovnica še vedno tukaj.

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !