To ni samo konec

Ne, to ni bil le konec, to je bilo dlje od konca. Globlje od najgloblje jame si me pahnil. Čisto na dno. Me tam pohodil, zmečkal, kot zmečkaš ogorek cigareta, ob mrzlo, mokro prst si me stisnil, me z njo pomešal v eno in izničil. Nevem niti kako sem se vrnila domov. Telo mi še vedno trepeta in solze ne prenehajo oblivati mojega obraza. Ne to ni bil samo konec. Razvrednotil si me, zrušil, ubil še tisti mali utrip, ki se ga je čutilo pod mojo kožo. V redu, z bivšo ženo greš letovat. V redu. S prijatelji greš žurat, v redu. Za silvestrovo boš delal, v redu. V redu, v redu, v redu, res v redu, ampak ne govori mi kdo sem in kdo nisem. Ne razlagaj mi da veš zakaj se slabo počutim in da sem si sama za to kriva, ker ta odnos tako dojemam. Ne manipuliraj z menoj! Edina napaka, ki sem jo storila je bila ta, da sem ti dovolila, da si se dotaknil mojega srca. Ne veš kako je bilo ranjeno in zatorej obzidano z debelimi zidovi. Ne veš kako je krvavelo, kako se je stiskalo od bolečine predno si prišel ti do njega, ne veš, da je že tolikokrat hotelo prenehati biti, pojma nimaš kako je krhko, kako ranljivo. In potem si drzneš ti, ti, ki sploh ne veš kaj pomeni nositi v sebi toliko gorja, zlomiti zadnji košček, ki je še imel možnost da bi vzbrstel. Potlačil si ga, ne samo za trenutek, ubil si zadnji up v meni, da se bo mogoče nekega dne nekaj spremenilo, da bom mogoče še kdaj sposobna verjeti, da me ima lahko kdo rad. Ne veš, da se borim vsak dan znova da sem lahko še tu, da lahko pišem ta bedast blog, da lahko zvečer objamem moje malo nedolžno dete, samo za njo, samo zaradi nje, ker jo tako prekleto ljubim, da se ji ne drznem vzeti materinske varnosti. Pa naj bom še tako slaba mati, pa naj bom še tako nezrela ženska, pa naj bom še tako nevreden človek, sem edina gotovost in ljubezen, za kateri je prepričana, da ju ima za večnost. In te večnosti ji ne bom oskrunila dokler se ne razvije v zrelo osebo, nočem, da se ji zgodi to kar se je zgodilo meni, nočem da tako kot jaz celo življenje hrepeni po smrti, po koncu, nočem, da ima tako kot jaz v skritem predalu shranjeni dve škatli uspaval- za vsak slučaj, ali da tuhta koliko zraka je potrebno vbrizgati v žilo, da zadostuje za zračno embolijo, ali kako je treba zapeljati z viadukta in vedeti kateri je tisti đanki, ki bi te za nekaj evrov pihnil, da bodo tisti, ki ostanejo vseno dobili izplačano zavarovalnino. Vidiš, ne morem, tudi če si želim. Ne morem tja kamor sodim. Verjetno normalen človek to težko razume, ampak resnično ne hrepenim po ničemer drugem kot smrti. Popolnoma se zavedam, da sem vzrok vseh svojih težav jaz sama in da same sebe ne bom zmožna nikdar spremeniti, nevem zakaj tako, nevem kaj sem zakrivila, ampak vajena sem, da gre vedno vse narobe in razglabljati, kaj bi lahko bilo drugače, čemu bi se lahko ognila in kako bi lahko pripomogla k temu, da bi bilo bolje, nima smisla. Sem so me postavili, in tukaj sem. Nevem zakaj so ljudje, ki sem jih ljubila pomrli, zakaj se je oče moje hčere zafiksal in zakaj so mi naložili tako veliko breme, kot je skrbeti in vzgajati tako plemenitega otroka kot je moja hči, iz dneva v dan se bolj zavedam, da tega nisem sposobna, pa kljub temu vztrajam, delam, delam in delam, da plačujem tiste preklete, previsoke račune, nadstandard, nudim ji več in še več kot je treba, nočem, da ima manj ker jaz nisem prava, ker sem manj kot nič. In potem prideš ti, kar tako, fuk varjanta, še eden, ki ga ne rabim, ta prekleta želja po ljubezni noče in noče umreti in pri vseh svetnikih in pri vseh tistih, ki bi radi bili ob meni, izberem ravno tebe, človeka, ki ne samo, da ne razume ampak mu ni niti najmanj mar kako mi je in kako mi bo. Saj ne zahtevam nebes, niti, da me ljubiš, ampak za Boga ne razvrednoti me, ne uniči me spet. Toliko let, toliko solz, energije in moči sem potrebovala, da sem še tu. Reci, da ti ni, da imaš drugo, da nisi mislil zares, da ti je ugajal le fuk, nevem, pač reci nekaj v tem stilu, toda, prosim, ne tikaj moje duše, ne tikaj tako težko zaceljenih ran.

Dobro. Nekako še diham. Ne skrbi, ti kar pojdi. In te solze, ki so se skoraj izlile pred teboj niso zadnje in niso prve. Nevem kaj vse me še čaka, nevem do kje bom zdržala. Moraš pa vedeti nekaj drugega. Moraš razumeti, da nisem polna jeze tako kot mi znova in znova ponavljaš ti. Sem le tako prekleto navajena trplenja, da več nevem kaj pomeni živeti brez. Ne poznam drugega, zato bežim. In oprosti, ker nisem taka kot druge, ker ti razen mesenih naslad nisem zmogla pokazati drugega. Če je še kaj drugega. V končni fazi pa… Ma nič… Jebi se.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

Komentarji (4)

  1. Fuga 23.12.2008 ob 19:30

    Ej, kako žalosten konec nečesa lepega. Vsaj na sveti večer nekaj lepega, nekaj svetlega, da prežene temo in pokaže pot naprej. Ja, nekaj tako lepega, da bo bolečina pozabljena.

  2. Robert 24.12.2008 ob 11:07

    V končni fazi pa … nobena župca se ne poje tako vroča kot se skuha … vedno se še splača malo prespati pred razmišljanjem …

  3. blastfrompast 24.12.2008 ob 18:11

    oh how sweet tiamat ! :) good old music

  4. alesi 26.12.2008 ob 00:39

    Life is just a simple game Between up and down Life is just a simple game Makes things go around

    What is down should go up What is up must go down God first showed us the endless sky Then the underground

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !