Preveč vsega

Nabita z vsemi možnimi čustvi tavam po zmedenih mislih. Jeza, žalost, veselje, obup. Potem pozabim in še potem se spet spomnim. Potlačim, pohodim in spet povzdignem do neba. Želje, hrepenenja, odločitve. Kar naenkrat so izgubile težo, ki jih je tiščala k tlom. Zdrvele so visoko in še dlje in bolj kot se trudim, da bi jih ujela in skrila tja kjer bi ne bile več tako močne in samovoljne, bolj se mi umikajo, bolj bežijo stran.

Prenapolnila sem kozarec in kaj kmalu bo zaradi prenabitih mehurčkov in stalnega potresovanja vse skupaj eksplodiralo, se zlilo čez robove, odplaknilo me bo stran.

Preveč je nasprotujočih si čustev. Preveč časa za njihove izbruhe. Preveč videnega, preveč vedenega a še vedno tako malo razumljivega.

Doni vsa ta praznina brez odgovorov, pa toliko postavljenih vprašanj, ki čaka nanje.

In vse je tako jasno, ko mine, ko uspe pogledu odstreti meglico in se zastrmeti v srž problema. Kako se vse izniči in izpolni. Kako jasno se naslikajo plusi in kako neboleči postanejo minusi. Življenje je najpreprostejša stvar, če ga znamo manevrirati, če vidimo mimo nesmislov, če vidimo preko pregrad. Vedno se izide, tudi ko ne najdemo niti najmanjšega namiga da se bo res. Toda čas. Čas je tisti, ki ga omejuje, tisti, ki nas preizkuša. Zdržati. Privleči križ do kraja križanja, brez doumeti čemu, brez da bi klonili njegovi teži.

A to je mesec presežkov. In križi so težji. In vžitki so večji. In pričakovanja so pristnejša. In odrekanja hujša. Lačni bolj jejo, žejni bolj pijejo. Zapravljivi več zapravijo in bolehni bolj stokajo.

Srca nam močneje bijejo, strahovi nas bolj plašijo. In obljube za naprej in obračuni za nazaj nas moreče ovijajo.

In sladka želja po miru ni več le mimoidoča misel in grozen občutek končnosti in dokončnosti nam lahko postane všeč. In ovinek na viaduktu odlična rešitev. In nekoč razumni ne, danes opozorilo, ki ga ne slišimo več.

Imeti toliko vsega, biti toliko odveč.

YouTube slika preogleda

A ljudje imamo srca, ki čutijo globje od vseh temnih senc, ki so močnejša od izgub in hrabrejša od pogub. In če utegnemo za trenutek obstati, če si vzamemo čas, da prisluhnemo njegovemu bitju in dovolimo da se odpre…

Prej kot slej se izkaže, da nič ni bilo odveč.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji (9)

  1. ana 13.12.2008 ob 22:10

    zakaj sam ženske znamo tako pisat in dajat iz sebe življenje? ;)

    všečno. res, vse bo ok, na koncu, le sledi mu. to si pravim tdu zase.

  2. nora 13.12.2008 ob 22:19

    sledim a naseda…. no panik… pa bo ;)

  3. Robi 14.12.2008 ob 20:03

    Jaz tud mam bujno domišlijo zdaj. Komu kradeš misli?

  4. Robi 17.12.2008 ob 17:50

    Za koga misliš, če naseda?

  5. nora 17.12.2008 ob 19:28

    Moje srce robi, moje srce. Ampak ne sekirej se, tud 3. svetovno bi preživela če bi blo treba, kako ne bi ljubezni, ki je tako neznatna v primerjavi z vojno. Moram sam mal pojamrat, se sama sebi posmilit, tle na blogu si upam, to je vse, potem mi je lažje.

  6. Robi 17.12.2008 ob 21:01

    Aha, torej je ne bo, hvala ti, pa sem vedel, da si dobra. Sam tisti pizdonjetarji, ki so si jo pa želeli, ga bojo pa najebali, pa tisti ki se je niso so ga tk že prej najebali, noben nebo kr tk skos pršo, vrjmi mni.

    Tvoje srce? Po eni strani si tako kompleksna, da se povedat ne da, ko pa ne veš, kam se bi obrnila. Saj vem, sama z menoj pač ne veš kakšna je ljubezen, jaz tudi ne, ko pa je zmeraj divjala kaka vojna in jaz naj bi bil zmeraj kriv zanjo, pa ni tk, sam po ljubezni s tabo pa jaz res ne bom več preživel, ko me že zdaj preveč fajtajo in krivijo.

    Jaz sam vem, da sem videl srebrn Angleški avto, pa majno skrivnostno delikatestno postavo v črnini.

    Potem pa sem začel razmišljat, a si ti, al nisi ti?

  7. nora 18.12.2008 ob 08:13

    Nisem. Moja mala in črna postava ima namreč črn francoski avto :)

  8. Robi 18.12.2008 ob 08:21

    Ja, francoski avtiji so tudi dobri.

  9. neja 20.12.2008 ob 20:36

    lep komad… in post;)

Odgovori

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !