…in ni mi do ničesar. Razmišljam, če bi sploh pisala, nevem točno ali se mi da ali ne. Pravzaprav nimam kaj napisat. Ker se mi nič ne da. Ampak res. Ni mi do družbe, ni mi do knjige, ni mi do filma, ni mi do spanja. Ni mi niti do bedenja, ne do tuhtanja. Ni mi niti do večernega cigareta. Sem v nekem čudnem transu brez ničesar. Kot da me ni. Čeprav mislim da sem, ker me zebe. Toda, če razmišljam naprej, če me zebe še ne pomeni da sem. Verjetno se mi je kaj pokvarilo. Termostat. Ali pa se mi samo zdi da sem, v resnici pa je mraz posledica ohlajanja telesa zaradi prenehanja življenskih funkcij. Beri naprej »

…poslušaj pesmico….pa sory za razočaranje

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Tko, brišem, zadnjo objavo. Ne da se mi pričkat z ljudmi, ki drugače razmišljajo. Briga me kako razmišljajo in res, ampak res se mi ne da ukvarjati z njimi. Verjetno s tem postom končujem tudi bloganje. Nevem še. Moram pa povedat da se mi je pisanje bloga zdelo fino ravno zato, ker sem lahko napisala kar je meni odgovarjalo, ker mi ni bilo potrebno izražati mnenja na povedano, ker mi ni bilo treba pisati to kar drugi želijo ali pričakujejo. Da bi se pa tle morala nekomu dokazovati, ali celo opravičevati in razlagati. Ne to pa ne. Tega še v realnem življenju ne počnem, še najmanj ljudem, ki nimajo nobene povezave s tem kdo sem jaz in kaj počnem. Še enkrat bom napisla, NE DA SE MI! Blogajete še naprej, tko kot ste blogali do zdej, nikar pa ne dopustite, da bi blogali zaradi drugih.

Srečno.

Težko pričakovani koncert je za mano. Prišla, vidla, šla. Mokra od glave do pet. Od jutra do zdej me spremlja rahel musklfiber. Stare kosti niso več tolk dobr podmazane kot so bile včasih. Amapk pustimo to. Včeri bla na slavnem Marilyn Manson-u v ljubljanskih Križankah. Glede na to, da sem na tem placu prvič koncertirala ne znam ocenit prisotnosti, blo pa je polno od odra do obdajajočega zidu. Karte so se pred vhodom dilale tud po 100€, tko da predvidevam, da bla zadeva razprodana. Začelo se je vse nekam zmedeno. V Ljubljani me je pričakal prjatu, šla sva na pivo ali dve, sej nevem, vem sam da me je mal opilo, tolk da sva se zaklepetala in pozabla na Mansona. Deset do devetih se zavem, zdirjava iz kafiča, do ene 500m oddaljenega parkiranega avtomobila, da se preobujem v bulse. S hitrim tempom se vrneva, ko se Nora pred prehodom za pešce, ki leži tik pred Križankami spomni, da je pozabla karto v avtu. Ha ha, panika, šprint, zunej okol 30 stopinj, saj tako se je zdelo v črnih oblačilih in visokih bulerjih. Piva je delovala, noge so se zapletale, kondicija je bila na minimumu. Nekako le uspeva nazaj do avta, sedeva vanj in gas na koncert. Fak, kam parkirat, vse je nekam bežalo, vozilo, rikverciralo. Neljubljanska tablca pa ne pomeni nič dobrega, če avto človek parkira v centru LJUBLJANE, v križišču med pločnikom in dvema stranskima potema, ampak jebiga, Manson me je čakal in treba se je bilo odločit. Kazen ali intro koncerta. Itak, kazen se nam je zdela minimalni problem. Stečeva iz avta proti prehodu, na kar me frend dregne da sem opet pozabla karto. Ha ha, pa spet nazaj, končno karta v rokah. Šprint k vhodu. Kolona. Dolga dolga kolona. Fakinšit, kje ste pa bli do zdej?? Prej tle blo par deset ljudi, zdej pa … Prajatu me je cel večer zafrkavu da bova sam jst pa Manson na koncertu, ker da itak noben normalen človk ne posluša te muzike. Pol pa gužva, gužva, gužva. Ok nej bo. Čakava, mal se prerineva. Aja, nej povem, da je on, prijatu, šol z mano sam do vhoda, zato, da če bi mi najdli fotoaparat, da bi ga odpelju domov. Na vhodu mi ne najdejo nič. Vstopim. Uffffa…sej ni res, pa se le not, Manson pa še ne špila. Waw, to je moj dan. Šibam direkt k šanku, opet gužva. Klinc, prerinem se, naštimam dnar in poprosim skina pred mano če lohk sam eno pivo naroči. Ta se obrne, božansko nasmeje (morem rečt da ni bil slab, sam tolk se mi je mudilo, da se nisem mogla še z njim ubadat), prav da ni problema, pokliče kelnarja, zrihta precej hitro to pivo, tačas jst tale cenik poslikam,

se mi še enkrat lepo nasmej in Nora že leti prot odru. Tam pa en tip, k je zgledu kot redar, prav da s pivo ne smem not. Fak, kaj pa zdej? Aja še lulat morš jt Nora, ajde gremo na WC. Ne boste verejeli, ampak ja, spet gužva, ha ha. Ni se mi dalo čakat, ampak res ne, sej če bi ženske vedle kaj vse je za mano bi zihr razumele. Dam se na vrata, mal preštudiram okolje, mal resno pogledam, in že pravi hrvatica pred vrati, ajde ulazi , vmes spijem še mal pive, opravim svoje, pa spijem še mal pive, pa si rokce umijem, pa spijem še mal pive, pa je je zmanjkal. Eto, končno grem tja, kjer se bo vse dogajalo. Zgužvam se na en dobr plejsič, relativno blizu odra, na levi strani prizorišča, stopim na zidič in jesss…cel oder je pred mano. Super lokacija, takoj vse presnemam, pofotkam in čakam.

Ura je neki čez deset, prašam če sem ga zamudila , pa pravjo v smehu da ne, da nej kar še mal počakam. In tko čakam, in čakam in čakam. Pokadim skor pol škatle in čakam, cedim sline nad sosedovo vodo in čakam.

Mislim da nekje ob desetih in pol zažari oder, ob strani zja ognjeno rdeča svetloba, zaslišim akorde, še vedno nikogar, čakam z upaljenim aparatom, mobitelom, čikom v gobcu, še vedno nikogar, muzka lepo teče, vzdušje je pravo, ampak še zmer čakamo….faker nas kar rajca, čeprov ne maram dolgih predigr, morem rečt, da je blo kar adrenalinsko.Itak ko zaprem fotoaparat in mobitel zašopa, bum bum bum in glejga klinca, pršol je, zažagali so….Ne, ne ne, stop, ni blo tko, Nora je vse posnela

čeprov se dost ne vidi, zato priporočam gledanje video posnetkov z nekoliko umetniškim pogledom Lol…. ampak mal pa je za orientacijo, pa zame za spomin, ko bom čez 10 let ta blog spet zalaufala pa kolnla kolk slabe aparature sem na koncerte nosila …am…mal sem iztirla zdej…gremo na prej….

mmm…to si čakala Nora. Nož, faking dolg nož je potegnu, na posnetkih ga seveda ni opazit, vidla sem ga komaj danes pri dnevniku . Men bil všeč prihod, pa pol tud naprej. Domicelj sicer pravi, da je bil to lažji pop koncert, da je bil Manson zlo soft, glede na njegove reference, ampak dragi Tomažek, čes hotu akcijo bi mogu na Wrestling al pa kak Moirn cirkus, mi smo šli poslušat muziko. No ajde, itak smo ga vsi hotli videt. Mater jst bi ga kar tko mal bolj rada vidla, nevem kaj me je tko potegnlo, ker mi po videospotih in fotkah sploh ni neki rajcig tip. Ampak tam, na odru, tam ko je bil čist blizu, pa ko je namest s cd-eja muzka prhajala z njegovih ust, pa od šminkrskega BLOND kitarista, nevem no, men je zapasu. Dost je blo panoramičnega razgledovanja pa dokumentiranja. Zletela sem v maso, zrinla sem se naprej. Ja čist tja k njemu, kar vleklo me je dol. Sam klinc, plac je bil že dober, ampak sama mularija okrog. Fensi pičkice, ha ha, ne morš verjet, pomoje da so mele še petke, ha ha. Whatever, odločim se da žrtvujem njihovo bližino, sam da sem tle, ob njem, no ja skor pr njem, ene 3m stran. Na kar me potolče dlan po ramenu pa prav punčka: “Ej a veš, jst pa zdej nč ne vidm, a se lohk ti mal umakneš?” Ha ha ha, buahaha, kej tazga pa še ne. Pravim: “Sori punči, ampak a veš, mislm da sva na koncertu”, pravi ona: “Ja sej vem, ampak jst nč ne vidm. Sem ti hotla rečt da če se lohk umakneš. Na zelo lep način sem ti rekla da me moti ker nč vidim.” Hmm, žal mi je, res, bla je tko prjazna, ampak sila razmer me je prsilila v to da sem ji pač rekla, da je to koncert in jebi ga če ona nč ne vid, mislm, al jst al ti. Pa sem si zborila to kar sem rabila.

In se prepustila. Muzki, mmm, ja čist not sem padla. Ko da sva pela sam jst in on, čist čist not sem bla. Zdej mi je mal žal, ker sem zarad zaprtih oči zamudila marskeri pljunc al pa roko na jajcih (hehe). Ampak jebi ga, ko spusti tist svoj glas in ko počas prpelje muzko do vrhunca, si ne morem kaj, da neb bla v njej, da neb pustila telesu da se prepusti, da valovi v ritmu, da čutim kri kako beži po telesu, da čutim bobne v mojem trebuhu, da me zažaga do fula, ko ponorim, ko začnem skakat, se dret in pet. No ja sej zato sem pa šla. Da sem vidla če je res tolk dobr, kot ko ga doma poslušam v soju sveč. In je bil, dobr je bil. Za ene mal soft, k ni po folku scal, k se ni sleku, k ni nevem kaj, ampak muzka je bla super. Ja to je to. Ven prišla mokra od pet do glave, ne morš verjet. Mejbi zarad poletja, mejbi od skakanja, mejbi mokra bla zarad dobrih vibracij, sam mokra sem pa le bla . Izteklo se je tako kot sem upala da se bo. Finiš je bil na velikanskem stolu. Mam posnetke. Obljubim da jih dam gor, a nimam bluetootha zdej doma, pa nemorem zadev prenest, tudi USB kabla za telefonček ne najdem, posnetki s fotoaparata pa so nikakvi. Jutr grem v trgovino kjer so mi ga prodali, zvoki so katastrofalni. No mejbi enga pršopam gor.

Tle kvazi konc, ko je kar šol. Pa smo čakali, da se vrne. In se je in smo še mal skupi zjali in skakali. Potem pa konec….

Evo, danes se piše 22.6.2007, včeraj zvečer siol prekinil povezavo, zarad strele al česa že, dans pišem naprej, dodala neki posnetko, žal mi je če niso lih dobro posneti, ampak več očitno ni blo v moji moči. Zaključujem s temle videom, tko kot je zaključu gospod Manson.

LP, Nora

Komentarji:

1. irena pravi: ob 19:48 UrediMadona, človek bi ti skoraj verjel, da si čisto noter padla, če ne bi imela obenem ful cajta delat hudo slabe filmčke s fotičem.
2. nora pravi: ob 19:57 UrediIrena seštej posnete minute pa odbi od ure in 40 minut, mislim, da mi je ostalo krepko čez uro not padanja, drgač pa….a veš ne rabim ti razlagat, men blo tko kul, s snemanjem in brez….pa brez zamere, če sem bolj not padla, kot kdo drugi
3. nora pravi: ob 21:14 Uredi11minut in 2 sekundi je vsega skupej, sem šla prov štet, nisem nit pomisnla da se bo kdo ob to obregnu, kolk sem slikala pa kolk skakala, ampak mi ni in ni dalo miru, zdej pa kar se tiče natančnosti, koncert je trajal uro pa 40 minut, prej smo pa pol ure čakali na njegov pričetek, torej od 11.02 lahk komot odbiješ še kako minuto al pa dve, kakorkoli že pa….sprašujem se zakaj si se ob to sploh spotaknla, a misliš da sem jst šla tja zato ker pač nevem, ker zgleda da je v teh časih manson moderen al kako, vsaj glede na vso mularijo ki je na koncertu bla lohk to sklepam….veš mansona sem dolga leta poslušala v repeat verziji, noč za nočjo, ko še vedla nisem kdo manson sploh je, in dragica, če te moti moja objava in moj euforizem nad njim se boš pač mogla drugič žal mimo mojga bloga sprehodit, ker veš eni pišemo občutke, pišemo kar nam mar, drugi pa lepite slikice in obnavljate članke zato da bi blo drugim mar….kakorkoli že ne dovolim ti pljuvat po tem kar je meni drag spomin… pa lohk si mamica od papeža, ravno mi je….
4. irena pravi: ob 09:45 Uredimadona, tebi sem pa res na žulj stopila …

P.S. 26.november 2007

ponovno objavljam, pa če enim prov al pa ne….zase!

Za druge pa original spot, k so moji posnetki tko nikakvi.

Jebiga, nismo vsi prfektni.

In sem jo kupla…

karto

My sweet dream prhaaajam….

Pa še dva dobra štiklca….za predigro…mmm…..jaaaa…to mi deli… ratam kar mokra…..mmmm….. ha ha, me šopa zdej…..razumevanje prosim ampak lih nažigam en dober mix.

The Beautiful People 1996

The Dope Show 1998

Daj mi povej. Pokaži mi smer. Postavi me že enkrat na pravo pot. Umakni ovire, zgradi mostove. Usmeri me tja kamor si mi namenil, da grem. Učiš me, grajaš, nagrajuješ. Daješ in jemlješ. Hočeš, da se borim? Ti je ljubše, če se predam? Daj mi povej, kako naj naprej. Tuhtam, da bi razumela. Znova in znova analiziram kaj sem spregledala, česa ne uvidim. Kaj je to kar mi želiš povedati? Ne dojamem. Žal mi je, ampak res ne dojamem. Ko si vzamem sadove, ki mi jih ponudiš, ko letim med oblaki, ko mi podariš upanje, željo, zagon, želiš nemudoma vse nazaj. No daj, vzemi. Veliko si že vzel, a ti le vzemi. Postaja mi vseeno. Toda razloži mi zakaj potrebuješ toliko od mene. Česa ne vidim, kje delam napako? Gradim, neprestano gradim, kopljem, iščem. Ti pa le molčiš. In jemlješ, jemlješ, mi jemlješ. Prekleto, kako si mogočen, mogočna. Ti, vsoda, Bog oz. življenje. Kakorkoli te poimenujem, ti le molčiš in čakaš kako se bom odzvala na tvoje ovire. Bom ponovno jokala, se bom ovila v molk, zaprla med lastene zidove? Mogoče te pa moti, ker ne jočem več?! Ker ti dovolim, da me znova in znova oblikuješ po tvojem okusu. Sem kot kamen na dnu deroče reke. Z vsakim sunkom sem manjša, bolj gladka in se ti manj upiram. Daj me odnesi nekam v mirno jezero. Da si odpočijem, da se prilagodim tvojim oblikam. Za čisto kratek čas se mi odreči. Dopusti, da nahranim svoj plod, da ga pripravim na tvoj deroči tok. Potem si me pa vzami za večnost in dlje.

Domov > Svet – KanalA > Tema dneva

Skrivnostna smrt porodnice

Postojna | 29.5.2007 | Barbara Pance

V postojnski porodnišnici je nenavadno umrla porodnica. Obdukcijsko poročilo tudi po treh tednih še ni končano. Javnost pa za smrt v nenavadnih okoliščinah ni izvedela, dokler se mama pokojne ni oglasila na spletnem forumu. Mama porodnice tudi trdi, da je ta na porodno mizo prišla 3 tedne po roku. Starši so nato dobivali različne informacije; recimo to, da je izkrvavela, po drugi strani pa, da krvavitve sploh ni bilo. Mati obtožuje, da je hči umrla zaradi malomarnosti zdravnikov.

Zjutraj med vožnjo v službo slišim na radiju tole novico. Streslo me je. Cel dan po malem mislim na tale dogodek, sprašujem ljudi niheče nič ne ve. Pridem zvečer na net, brskam, razen v forumih in blogih zadeva ni omenjena nikjer. Naposled le najdem tale odlomček pod katerim je podpisan fenomen 24-ih ur. In to je vse. Halo? Mati je umrla. Otrok je ostal brez matere. Mož brez žene. Danes se to ne bi več smelo dogajati. Pri vsej tehnologiji, pri vseh študijah, pri vsem vloženem denarju. Ne razumem.

Naj povem zakaj me tolk žre. Dve leti pred mojo zanositvijo, je žena dobrega prijatelja obležala na porodni mizi. Zadevo sem doživljala precej osebno, bilo je hudo, za nas, predvsem pa za očeta in otroka, ki sta ostala sama. Teden pred mojim porodom sem zadevo ponovno podoživljala. Bilo me je tako strah. Med čakanjem na porod so me zaradi prekoračitve roka hospitalizirali. To je bilo 5 groznih, mogoče najdaljših dni. Zvečer nisem mogla spati, sprehajala sem se najprej po hodnikih, nato v atrijskem delu bolnišnice in v končni fazi sem sredi noči kolovratila po temnem parku v okolišu bolnišnice. Dokler niso tega odkrili in zaklenili oddelčnih vrat. V meni pa je napetost rastla, strah me je razjedal. Znova in znova se mi je v misli prikazovala kolegica. Kako je bila močna in vesela tisto nedeljo, ko sem jo nazadnje videla. Kljub velikemu trebuhu in vidni izčrpanosti naju ni hotela spustiti domov. “Pa dej ostanta še malo, no. Bog ve če se bomo imeli še kdaj tako lepo.”.Cel popoldne sva z bivšim preživela pri njih. Ni in ni se mogla ustaviti in obsedeti. “Bi še tole, bi še ono?”. Kljub moški razigranosti ob gledanju dirke formule 1, sem le uspela da sva se pobrala. Hudo mi je blo zaradi nje, ker sem vedela da je utrujena. A tolk si je želela da ostanemo. V sredo nam povejo da je umrla. Še danes ne razumem kako. Kako lahko taka močna ženska umre?? Ne vem. Nekaj ne funkcionira v tem našem zdravstvu. Moj porod se je sicer kljub 11 urnemu mrcvarjenju le iztekel tako da sva obe preživeli, ampak koliko bo še tistih, ki te sreče ne bodo imele?

Ne gre se igrati v takih stvareh. Sicer nevem točno zakaj se je pri tej porodnici šlo, vem pa iz lastnih izkušenj, da nivo medicinskega kadra z dneva v dan pada. Nevem ali nimamo dovolj dobrih šol, ali je motivacija prenizka, ampak res se ne gre igrati na tak način.

… kej tazga pa še ne

Jao, tole mi je zdej poslala neka ženska. Gre za en slovenski portal, na katerem sem prijavljena že vrsto let. Čeprav sem v zadnjem času precej neaktivna in predvsem čekiram če je kje slučajno kaka nova, zanimva tema ali novi postavni član , morem rečt da me je tole precej prtegnlo. Pa ne zdej neki drgač razumet kot zgolj to kar je napisano. Ne gre za nič drugega kot za opis prijetnega presenečenja. Včasih paše tud mal sanjat pa to. Me pa vsen mal mika dab preverla ….

Branje sporočila

Poslano: 11.06.2007 ob 20:04:55

Od: ****** (ž/34)

Naslov:

Pozdravljena!Upam da ne zameriš ker takole stopam s tabo v kontakt. Všeč mi je bila tvoja fotografija pa sem sklenila da ti pišem. Sem fotografinja in bi te povabila na poziranje, če bi te mogoče zanimalo.Pri poziranju sta dve varianti.Pri prvi prvo poziraš v raznih oblačilih, nato delno oblečena, pa v tanga spodnjem perilu, . Veliko deklet se odloča za to varianto. Honorar je 150 – 350 EUR za 5 ur poziranja, ki se izvede v enem dnevu.Pri drugi varianti poziraš tudi gola, v tem primeru je nagrada 2600 – 3500 EUR za 5 ur poziranja.

Za poziranje brez vsega pa morajo biti dekleta stara najmanj 18 let.

Po želji iamjo lahko dekleta pri poziranju v spodnjem perilu in pri golem poziranju popolnoma prikrito identiteto. Za ta namen so na voljo lasulje.

Višina nagrade je odvisno tudi od postave dekleta.

Denar se izplača na roke, takoj po poziranju.

Z fotografijo se ukvarjam že preko 7 leta. Poziralo mi je že nekaj pedeset deklet.

Fotografije niso za objavo. Po želji lahko fotografije brezplačno dobi tudi model ki pozira.

Fotografiranja so med tednom kjerkoli po Sloveniji – stvar dogovorai.Termin je po dogovoru.

Za fotografiranje se ne pričakuje popolnosti, saj fotografije prikazujejo povsem vsakdanja dekleta v njihovi najlepši luči.

Vesela bom če se oglasiš, saj si lepo dekle.Z veseljem ti odgovorim karkoli te še zanima.

Lepo se imej! Moj msn: *****@hotmail.com Ha ha, a ni dobro?

Ajoj, kaj so nardili? Že res da spet dela ampak….kaj so nardili??? Kaj je to agregat….pa se bom mogla spet neki novga učit. Jao mene i ta net. Ko že mislim da vse znam je spet nekej novga…grem kar spat…

Torej jutri je dan D. Spodoblo bi se da si razjasnim še zadnje meglice. Nikjer ne zasledim ure pričetka. Morda sem mal slabovidna ampak nikakor ne najdem te preklete ure, oz. urnika, kjer bi točno pisalo, ob tej in tej uri so predavanja, ob tej, delavnice, o tej to pa to. No ja razen žura. Žur se začne ob 21h. A ve kdo kej več kot jst? Pa če lohk še men zaupa . Da nam na koncu na parkirišču ostala.

Hvala.

TONY SLOANE, Goli vojščak

»Pretresljiva in kruta zgodba o življenju v legiji. Noben mladenič, ki se navdušuje nad pustolovščinami, ne bo ostal hladen.« Tony Sloane je gnan z željo po pustolovščinah z 18 leti vstopil v francosko tujsko legijo. Dodeljen je bil enemu najodličnejših regimentov. Pet let naj bi prebil v eni najskrivnostnejših vojsk in postal eden redkih tujcev, ki so jih povišali v naddesetnika, ter postal inštruktor. Goli vojščak je Sloanova izredno odkrita pripoved o času, ki ga je preživel kot legionar. Opisuje krutost režima, ki vzgaja tako najboljše kot tudi najslabše karakteristike človeka. Od osnovnega urjenja na jugu Francije in Korziki pa do vojnega območja Afrike Sloane opisuje vsakodnevno življenje v legiji – vključno z dolgočasjem, v katerem pridejo na dan z alkoholom spodbujene zamere, bivanje v vojaškem zaporu in samici ter čisti adrenalin bojišča. Sloane raziskuje različne motive skrivnostnih mož, ki so vstopili v legijo, in išče vzroke, ki lahko spremenijo civilnega zelenca v hladnokrvnega morilca. Pogosto legionar ne ve, kam in zakaj ga bodo poslali v bitko. Vse, kar je pomembno je ponos legije, njegovega regimenta in nagon po samoohranitvi. To je resnična pripoved o dogodkih, ki so bili tako veličastni kot ganljivi in je edinstvena priložnost, da za trenutek uzremo, kaj pomeni biti takšen vojak.

MNENJE MLADINE:

“Minilo je kar nekaj let, preden sta me legijsko urjenje in indoktrinacija iz svojega objema spustila v normalnost. Nekaj let sem spal s stisnjenimi pestmi. Če je kdo vstopil v sobo, sem buden skočil pokonci in se pripravljen na boj postavil v obrambni stav,” pravi Tony Sloane, Goli vojščak, nekdanji pripadnik zloglasne francoske tujske legije. Saj veste: Korakaj ali umri!

Toda po knjigi sodeč kakega silnega razloga za spanje s stisnjenimi pestmi in panično skakanje v obrambni stav ni. Ko jo berete, imate namreč občutek, da ni služil v tujski legiji, ampak pri Zdravnikih brez meja. Moral je skozi dril, ki je bil bolj lekcija iz samoponiževanja kot poniževanja, tu in tam je kakemu legionarju zakrpal rit, o svinjarijah, ki ste jih slišali, pa je tudi on le slišal. Zato počakajte, da memoare napiše “manjši del”.

Marcel Štefančič, jr.

MOJE MNENJE:

Kaj pa da rečem, mogoče ma gospod Štefančič prav, ko pravi, da ni v njej opisanega nič kej pretresljivega, predvsem za moški spol populacije. Mene je kar precej napisanega šokiralo. Mogoče, ker je to moje prvo čtivo o Tujski Legiji in ker mi le ta ni tako poznana. Vsekakor občudovanja vredni ljudje. Ko človek kot sem jst bere tako knjigo se počuti ko kup neuporabnih smeti. Če samo pomislim, kolk vzdržljivosti, potrplenja, predvsem pa predajanja lastne duše in telesa je vložene v izurjenje enega vojaka, potem sem jst en droben kamenček sred velikega kamnoloma. Ali drugače povedano, zakrnela bom. Pohod 80km, sklece 100, 200 in več zarad bedaste napakice, teden urjenja v divjini skoraj popolnoma brez spanja in še in še…Nevem no, men je bla knjiga tolk všeč, da sem začela celo sklece delat :Lol…vsekakor zanimiva za prebrat, pol pa za ene bolj za druge pa manj pretresljivo vsrkljiva. Jst mam v glavnem že cel teden musklfibr .

A mi lahko kdo pove kako se prlima priponko od blogresa na blog? Prosim, rotim vas. Živci mi popuščajo. Tresem se. Nej mi že nekdo pomagaaaaaa!

Hvala. Hvaležna Vam Nora. Klanjam se

Zdej si spodej zdej zgorej. Zdej na višku, zdej izpraznjen. Matraš se, potiš, skačeš, rukaš, sam da dosežeš tistih nekaj minut užitka. Če se preveč jebeš te vse mine, če premal pa tudi. Kakorkoli obrneš, vedno ga maš v riti, mal niže al pa kje drugje, čeprov včasih sploh ne veš da ga boš že v naslednjem trenutku spet kasiral. In tolk kot je dober občutek, ko si ga vzameš, tolk je slab ko ga ni na razpolago. Vedno te nekaj vleče naprej, po slabem bi boljšega, po dobrem pa še boljšega. Sam da se krog vrti. Dokler se ne izprazniš in ne moreš več. Kot v tem faking lajfu, ko prevečkrat padeš, se prevečkrat pobereš, ko te življenje izpije, ko nimaš več kaj dati, še manj si pa sposoben še kaj sprejeti. Ko ti ni več, nema da se jebeš spet.