Ja, čeprav jako neresna, letos je nora res mislila it na tale big blogers sensation. Neaktivno, čist neopazno, na skrito, infiltrirano, namaskirano, inkognito, toliko da vidi vse te velike pisce. Crnkoviča, fetalija, hada, no jonasa sem vidla že večkrat po tv, pa vse ostale ki jih nisem, katarino pa dajano, pa pet-g-sex-a in dr. Onixa pa vse ostale velike v dobrem in velike v slabem, resne, neresne, bolj in manj nebulozne, pametne in duhovite. Pač big names of this bloging world. But, zgleda, da ga šova letos ne bo. Lahko bi rekla …. sej sem vedla, jst itak vedno bremzam v hrib in ščijem proti vetru, da lahko prečkam cesto na določenem kraju pa izvem, ko se zebra z asvalta že čist zguli….tko to je….škoda….na momente sem se počutla skor del igre, če ravno se nisem znala igrati….

… in zakaj v siolovem iskalniku ni seznama blogov, ki so bili odprti po 10.5.2009?? Mar izžarevam kako teroristično grožnjo za blogos populacijo ali pač nihče ne more do želenih podatkov. So moji komentarji tako prekleto prozorni, da je vseeno ali so po tem ko pritisnem na tipko oddaj komentar pod objavo, ki jo želim komentirati zapisani ali ne? Definitivno je nekaj narobe, ko sem pri tinimalini želela komentirati incident na parkirišču, ki mu je bila priča, mi je siolov portal javil da je zaznal celo podvojen komentar, pa ga kljub temu pod njeno temo ni izslediti. ?? a je kje trik ali sem spet samo jaz tisti imbecil, ki ni dojel bistva?

Pomotoma, čisto nehote mi je z jezika stekel naslov bloga, ki ga v vse mogočih afektih pišem že več kot leto dni, natančneje dve in nekaj, kolikor pač že piše na tej strani. In seveda, logično, si brž stekel gledat o čem pišem. Večina tega kar je zapisano ti je že tako ali tako znano, no mogoče je tukaj vse bolj emocionalno stkano v celoto, mogoče je kaka pomembna beseda dodana, kakšna odvzeta, v bistvu pa je veliko povedanega tebi že dolgo jasno. Pa sem se vseeno odločila, da preberem  tiste stare zapise, ko se skoraj več ne spomnim o čem sem pisala, ko se mi nit več ne sanja kaj me je takrat mučilo, ker sem seveda najpogosteje zapisovala, stvari, ki so glodale v meni. Spomnim se neštetih neprespanih noči, ko sem ždela pred tem temnim ekranom, včasih kaj zapisala, včasih samo brala, včasih celo objavila zapisano ali skomentirala ko me je kaj ustavilo. In potem mi je ta skriti del sebe, ki ga redkokdo pozna zbezljal iz ust kar tako. Na zlatem pladenjčku sem ti servirala ključek, ki odpira te temne predale, pa čeprav me lahko bere še sto drugih ljudi, a s te strani, me poznajo le oni in ne predstavljam si kakšen bo postal tvoj pogled ko boš prebral vse te moje izlive, momljanja, šepetanja sami sebi, ker dvomim, da je kdo resnično prisluhnil. In kaj naj ti rečem, naj se opravičujem, izgovarjam? Naj lažem, da vse to ni res, da ni v meni veliko več praznine kot si pričakoval, naj se izmikam, delam frajerka? Ne, ne morem, to sem jaz. Včasih lepa, včasih grda, pametna in neumna, trdna in mehka, nežna in groba, sem vse to kar vidiš in prebereš, sem skupek vseh vrst superlativov, ki se v meni pretakajo po vseh možnih lestvicah od in do vseh ekstremnih vrednosti. Ni zmernosti v meni, ni mavričnih odsevov, so le strogi odtenki temne barve, črni, sivi in rjavi. Ja, vem še ena floskula sedaj nastaja izpod mojih tipk, spet toliko besed in nič povedanega. Ja vem, sem veliko tega sranja v zadnjih dneh prebrala in ni mi bilo všeč, kako bi lahko potem bilo šele tebi, čeprav mi sploh ni važno toliko ali ti bo všeč ali ne, bolj me skrbi, kaj bodo tej zapisi strgali iz tvojih spominov, čemu bodo rekli NE v prihodnjosti. Potem si pa mislim, pa kaj, to sem jaz, kot že tisočkrat povedano, le jaz. In brisati ponovno ta blog ne bi imelo smisla, ker bom prej kot slej spet začela nekje nekaj zapisovati in ker je že cel moj univerzum tako prekleto zmešan naj ostanejo vsaj ti zapisi kronično urejeni, naj si nebuloze sledijo v zaporedju, če že pride dan, ko jih bo treba analizirati, če pride dan ko jih bo potrebno uporabiti. In vsi tisti minusi, ki se ti bodo porajali naj ti bodo v svarilo in če pride kakšen plus se ga preveč ne oklepaj. Sem tako prekleto nepredvidljiva, tako vihrava, divja, kljub občasnim prizemljitvam, nevodljiva. In vse kar je napisano je resnično, ne le koščki ki se tako lepo bleščijo, tudi vse tisto kar zveni umazano, vulgarno, nerazumljivo. Jebiga, to sem jaz.

Prijelo me je, da bi se prijavila na tale tako senzacionalni kviz, ki ga vodi nihče drug kot njihova visokost Jonas Žnidaršič. Če poligraf dela tako kot je treba imam tako rekoč 50.000€ že v žepu. Resnica mi je način življenja. Resnica mi ne predstavlja problema. Edina težavo bi mi lahko predstavjala trema oz. strah pred publiko, množico, samim voditeljem, mogoče strah kako izgledam. Razmišljam. Sliši se precej enostavno in denar bi mi prav prišel. Seveda so možnosti da te izberejo zelo majhne, ampak vem, da če se prijavim in si potem premislim, me bodo gotovo izbrali, če se ne prijavim, mi bo pa vedno žal da se nisem. Luda glava, ja. Kot vedno. No, če zberem dovolj argumentov za….potem me le glejte, ker dnarja tko al tko ne bom delila.

Tako nekako zadnje čase odzvanja po severnoprimorski regiji, natančneje na relaciji Soča-Vipava. Kot so rekli včerej Rusi: kraswota in jst dodajam strahwota in moja hči bi rekla da smo prow vsi en filozofik in moj mišek (ali božičkov Rudolf) bi dodal, da če ni druge lahko gremo pečt čevapčiče in potem da ne bi bili tak psihopatik kot en sosed tam spodaj, pojemo še palačinke szi nutelo. In ko postelja pod skakajočimi telesi obmiruje in ko smeh od žgečkanja potihne, ko zrišemo načrt za stolp iz lego kock in rečemo da smo si umili zobe, ko nastopi tema in ko otroci zaspijo. Ko potegneva črto pod preživetim dnevom, ko se skrohotava čez vse nore besede in začudene poglede. Ko si vzameva fraj večer, ko spijemo pivo preveč, ko imava čas da s prijatelji pozno v jutro valjava mleto meso in lupiva drobcen krompir, ko si opiti priznamo, da vsega pa le ne damo in ko družno potrdimo da ima klitoris sebi lastno dušo in penis vse razen te, ko naredimo še tisoč norosti in obredemo na stotine mest, ko drugi stremijo, ko mislijo, da vse to ni res in ko v smehu priznajo da smo mi trije najbolj nori par, takrat in potem, pa prej in vmes je nam čisto fajn

Nekje v prostoru se je zaslišal nežen a zato nič manj glasen in prodoren glas malega dekliča. Tišino je rezko prelomil vzklik: “Mama, kaj je to kondom?”. Stala sem pred velikimi belimi vrati z napotnico v roki in čakala, da naju medicinsko osebje sprejme v ordinacijo. Nekako, bolj podzavestno kot resnično, sem vedela, da je ta glas lahko le glas moje osem letne hčere a v šoku tihe čakalnice, jokajočega dečka na drugi strani prostora in nekaj metrov stran od njega sedeče tihe priletne gospe, sem upala, da ji ne bo potrebno odgovoriti. Kot da nisem nič slišala strmim dalje v bela vrata, upajoč, da se bodo vsak trenutek odprla in mogoče le prevsmerila hčerino pozornost na belo haljo, pogled v ordinacijo, zelenega kirurga, bilo kaj drugega kot tale prekleti kondom, ki nevem kje ga je našla ravno zdaj, med temi, vsaj na videz tako normalnimi ljudmi. Toda vrata se niso odprla in v čakalnici je zopet zadonel glas moje hčere, tokrat glasnejši in bolj histeričen: “Mamaaaa, Beri naprej »

Mrzel betonski zid na katega sem za nekaj kratkih minut položila svojo zadnjico misleč, da bom v tem dolgem dnevu končno le zmogla zbrati misli in kljub vsemu osredotočiti pozornost na nekaj, bilo kaj, za vsaj nekaj časa, me je pregnal na topel sedež ob igrišču parkiranega avtomobila. Igra mladih moških teles, ki se ravnokar dogaja pred mojim vetrobranskim steklom me nikakor ne zanima, pa če ravno je eno tistih teles tam zunaj, ki se potijo in prijetno gibljejo, telo, izklesano in popolno mojega moškega, telo po katerem se zadnje mesece sprehajam s svojimi rokami, ustnicami, poljubi. Za mano je naporen dan, mogoče mi je zato tako vseeno, mogoče me je zaobjela neka nostalgična praznina ker me je zjutraj zapustila hči in namesto da bi se veselila nekaj prostih dni, ker je z babico v toplicah, sedaj nezavedno, imaginarno žalujem ker je ni, mogoče je krivo samo dejstvo, da nisem še nič jedla, mogoče obdobje ko se vse bolj bliža dan za plačilo davkov, mogoče je kriva recesija in posledični upad prometa, mogoče me je samo strah, da je ne bom več zmožna sama preživljati, mogoče ni nič od tega in je samo še en kurčev dan, mogoče ni niti to in sem samo jaz, ki sem tako kurčevo drugačna. Kakor koli že, tu sem. Jaz in jaz, spet ta jebana jaz in niti pogled izza voznikovega sedeža, prek volana, prek mreže, ki obdaja igrišče na katerem se med ostalimi tudi on podi za belo žogo, niti mehak zvok Enigme, ki prihaja iz zvočnikov me ne potegnejo vase. Kot da bi bilo potem kaj drugače. Tukaj sem. In kot, da bi se kaj spremenilo, če me ne bi bilo. Pa sem mislila, da bom sedaj lahko zbežala pred vsem tem, pred temo, ki je temna samo zato, ker je jaz ne znam razsvetliti. A kot mi je nekoč rekla lastna mati, dne ko sem se prvič za vedno odpravila od doma, čeprav se potem nisem, čeprav bi se lahko, ker mi nihče ni branil, čeprav sta v rokah bingljali potovalki z vsem kar sem potrebovala, besede, ki mi še danes odzvanjajo v ušesih, “pojdi, kamorkoli, toda sama sebi ne boš nikdar zbežala”. Seveda me niso te obdržale na tistem pragu, takrat jih še nisem razumela, vstavil me je pogoj “od tu kadar koli a nazaj nikdar več”, onih drugih nisem še dolgo za tem razumela, danes pa se mi vedno znova rišejo v mislih. In tako z vsemi padci in vzponi, z vsemi skoki in počitki, z vsem kar sem in nisem čakam in upam, da se bom nekoč le premagala. Pa samo enga kurčevga fuzbala se mi ni dalo spremljat, ki mimogrede med tem ko to pišem še vedno traja. Dan se je prevesil v večer, luči so osvetlile kraj dogajanja, tresoče roke še komaj tipkajo po tipkah telefona, razbijanje srca je vse močnejše in meni gre zaradi zrabljenega žvečilnega gumija in praznega želodca na bruhanje.

Res da se poznava že celo življenje in res da veš točno kateri moj ne je res ne in kateri ja bi bil vse drugo prej kot ja, toda poglej ti njega, ti ne samo da me razumeš tudi potrpljenja imaš za celi svet. In ko rečem za celi svet mislim resno, ker ni kompleksnejšega in bolj kompliciranega bitja od mene. In ne samo da iz dneva v dan preizkušam tvoje živce nit skregat se mi ne pustiš. Ker tak pač si, ker se vedno nasmeješ in praviš, da mi ne bo vspelo da bi popizdil, da te ne bom odgnala pa če se še tako potrudim. In potem me tako lepo objameš in še lepše pogledaš, da nevem več niti kje sem kaj šele da bi glodala naprej. Menda sva si kar vsojena, ker druge logične razlage ne vidim. Prideš ko se mi sprdne, greva kamor si zaželim, da kavice v postelji in petelinjega zajtrka niti ne omenjam. Če hočem čas mi ga daš kolikor potrebujem, če hočem tebe si te lahko jemljem dan za nočjo. Skratka popolno. In če le namignem da tako ne znam, da vse te pozitivnosti nisem navajena, da se pač morava vsake toliko skregat, se nasmehneš in jaz sem že spet vsa blažena v tvojem objemu. Jah, kaj da rečem, čudeži se dogajajo, in vsaka matica paše na svoj šrauf. Prej kot slej vsi pojemo kar smo skuhali pa čeprav je zgledalo že vse zasmojeno, ob določenih ljudeh tekne bolj kot kraljeva pečenka. Mogoče je to to. Mogoče sem našla smisel partnerstva, ženskosti, življena. Ne morem stran, še manj mi vspeva nagnati tebe h kateri drugi. Razmišljava o moji beli obleki, o tvoji kravati ali ne, o zidakih za domače jasli, o agresiji tvojih spermijev, o življenju, o naju. In vse je tako logično dokler si z menoj, dokler me razum ne prebudi in prične glodati z vprašanji Kako to? Kako jaz? V čem je trik? Nemogoče je ljubiti tako iskreno, ljubiti mene, drobtinico velikega hleba ki ti je poleg mene še na razpolago.
Oh ti moj filozov, ti veš, da bom nekega dne vse vrnila in tudi če ne, dovolj ti je, kot praviš, moj nasmeh.

In vse socialne delavce za njihove nestrokovne poteze, katerih posledice so bile tako ali drugače ogrožanje prosilcev pomoči, je potrebno sankcionirati. O tem ves čas pišem, nekompetentni ljudje z miljon diplomami na ključnih mestih državnega sistema, funkcioniranja, ki ne funkcionira. In brez izkušenj, 4 leta faksa, ki so ga financirali starši, in potem super služba, brez odgovornosti, pa če ravno s svojim imbecilizmom zjebeš par družin, pač nisi mogel predvideti, da se bo tako končalo. That’s it. Kdo sploh so tej ljudje s toliko pristojnosti, ki dajajo in jemljejo finančne pomoči kot in kadar se jim zazdi, ki zapirajo mladostnike v poboljševalnice in umobolnice kakor se jim poželi. Kdo so tej ljudje ki si lahko vse to privoščijo brez, da bi za napake bili degradirani, suspendirani ali izločeni. Mlade smrklje rožnatih otroštev z jebano diplomo v roki, ki nima pojma kaj je življenje, kaj trpljenje, garanje, jokanje, stiska. In potem taki ljudje krojijo vsode tistih, ki vsega tega nimajo, ki razen bede ne poznajo drugega. Socialne centre je potrebno ukiniti, socialne delavce zaposliti kot administratorje, proizvodni kader ali kaj podobnega. Ustanovi naj se socialna policija, ki naj nadzira stanje na terenu in tam tudi ukrepa. Ne rabimo toliko birokratov kot se jih gnete v pisarnah lokalnih CSD. Nadzor, nadzor in še enkrat nadzor. Nad prosilci pomoči, nad tistimi ki jo delijo, nad zlorabami, nad ukrepi in nenazadnje nad opozorili bližnjih in širšega okolja. Menefregistični in vase zagledani kader tu nima kaj početi.

Dobitna kombinacija poštenih ljudi. Odpri in zadeni. Če v notranjosti kuverte najdete napis RUBEŽ, dobite brezplačni paket Rdečega križa; če odkrijete napis DELOŽACIJA, brezplačno bivanje v domu za brezdomce ali najbližji umobolnici; če ste odkrili oba dobitka, vam najprej čestitamo, potem pa v imenu države poklanjamo doživljensko možnost izvedbe samomora, brez omejitev, kjerkoli in kadarkoli. Poizkusite tudi vi. Bodite delavni in pošteni in država vam bo za vedno spremenila življenje.

Tako je to danes. Delajte, delajte in garajte, vstvarjajte si domove s krediti in plačujte davke. Živite pošteno, da bodo lahko drugi bogateli. Ne prosite ampak poslušno garajte, dokler vaša podjetja ne propadejo. Le z vašim pridnim delom lahko dosežemo, da se bodo izplačevale visoke sejnine, kilometrine in nagrade, delajte, da bodo lahko delili tajkunske dobičke, da bodo lahko kradli s pravnimi svetovanji, lažnimi podpodjetji in stečaji. Delajte, da bodo lahko bivši funkcionarji dobili letna nadomestila, da bodo nekateri leta in leta lahko nezaposleni, da jim zagotovimo navkljub zdravi fizični kondiciji in zmožnosti za delo, brezplačna socialna stanovanja, otroške dodatke in socialne pomoči. Delajte in plačujte, da bodo nepošteni bolje živeli, da bodo resnično lačni še bolj lačni, da bodo resnično potrebni pomoči res brez pomoči, da boste tudi sami lahko nekega dne vse izgubili, da vam bodo lahko pobrali, ker ne boste enkrat plačali, da boste ostali brez ničesar in se hrabro za domovino žrtvovali.

Dva samomora v istem dnevu v istem kraju. Trije otroci (od 3 do 7 let) brez očeta in žena z dolgovi in cvetočim grobom. Dva starejša otroka prav tako brez očeta in žena brez moža.

Tišina ob jutranji kavi in komentar, ki jo prekine: Pixxa, to morš pa res bit na tleh, da narediš kaj takega. Ja, tih odgovor, treh otrok ne pustiš kar tako. In spet tišina in pogledi, ki bi radi razumeli. In komentar nekoga, ki nikdar ne preklinja poln kletvic, da sta bla to poštena človeka, da kxxac še ta država, da gre vse v pm in spet tišina in zamišljeno srebanje kavice.

Potem smo se porazgubili, vsak na svoje delavno mesto in ne gre nam iz glav to kar se je zgodilo. In ne bom o tem razglabljala in na dolgo pisala, ker ne morem, ker mi gre na bruhanje, ker se mi gnjusi ta gnili sistem.

In vsi so pretreseni zaradi jame v kateri leži na stotine neznanih kosti in pljuvajo po komunizmu, po Titu in socializmu. Povojne čistke, ubogi ljudje. Pa vseeno takrat nismo bili lačni in vesili se niso zaradi gmotnih težav. In če so bile čistke namenjene tem, ki danes kradejo, potem jih je bilo premalo.

In lepe besede in obljube in manipulacije in laži si vtaknite tja od koder vam najbolj smrdi.

Ne morem si kaj, da me ne bi motilo. In niti najmanj, da bi to pisala v veri, da sem jaz popolna mati, toda, ko gledam te new age mamice se mi kar ježi koža. To so tako freemind oz. jebesemeni ženske, da me je prejšnjega dne nevem katera tanka nitka nevtikovanja obdržala v moji poslovni enoti in, da nisem stekla tja ven, kjer, ne pretiravam, se je otrok v vozičku cmeril vsaj 10 dolgih minut, medtem ko je njegova mlada fensi zrihtana mamica mirno čakala na blagajni, da trgovka vse poračuna. Na kar se ji je na vse vprašajoče oči, ki so jo z vseh kotov centra obtožujoče opazovale in seveda zgolj zato in ne zaradi zaskrbljenosti nad jokom, le zazdelo da bi bilo dobro, če bi se nagnila nad voziček, da pogleda zakaj presneti mulc na vse grlo tako dolgo zja. Meni se je med tem že paralo srce in v mislih sem se bojevala proti nameri, da kot superman poletim k detetu in ga rešim, toda nekako ne poznam dobro prava na tem področju, zato raje nisem reskirala postati obtožena zaradi ugrabitve. No, karkoli že sem jaz o tem razmišljala, kaj vidim v tistem trenutku, ko tale frajla seže z rokami v voziček. Otrok se je zakopan v miljon pajacev in dragih dekic na trebuhu ležeč takorekoč dušil v superultrazadnjiznamki trikolesnega vozička. Lasje so mi vstali in jezen pogled, ki jo je prebadal je iz mene kričal, naj ji ga že nekdo vzame, za vedno naj ji ga vzame jebenti. V tistem trenutku sem bila pripravljena postati mati Terezija in vse nebogljenčke tega sveta spraviti pod lastno okrilje. Kako nevem, toda tisti jok. Pa jaz res nisem idealna mati, ne peglam sproti, večkrat jeva zunaj, ker se mi ne da kuhat ipd., ampak moja hči ni nikdar bila prepuščena takemu joku, niti ob 2h ponoči, niti, če bi na račun mojega reagiranja naredila kilometersko kolono ali bi se sesul svet. Je pa res, da takrat nisem zgledala tako fajn kot tale mamica, da nisem imela tko zrihtane pričeske, da me je bilo po kilih pol manj, kar je v kombinaciji z trajnimi do brade velikimi podočnjaki prikazovalo moje obličje kot podobo nekoga, ki je ravnokar zapustil vojno taborišče. A moja hči ni nikdar jokala več kot nekaj sekund, niti takrat ko smo jo ob polnoči peljali na urgentni dovod kisika, ko je prvič dobila asmatični napad, ker je pediatrinja diagnosticirala kronični bronhitis, čeprav do takrat otrok ni bil nikdar bolan in ne samo da ni mogel imeti nobenega kroničnega obolenja ampak tudi vsi znaki otežkočenega dihanja so nakazovali na nekaj drugega, in ne niti takrat ni jokala 10 minut, ker smo v tem času hvala Bogu že dihali z masko. Ampak te mame imajo srečo, te mame najbrž nimajo asmatičnih otrok in te mame mirno opazujejo otroka, ko se pri -4 stopinjah, z golim hrbtom, gole glave in rok ob hitri cesti igra z odvezanim nikogršnjim psom in v tenko trenirko briše dolge sveče smrkljev nanizanih pod njegovim nosom. In jaz sploh nisem paničar, sem le, med drugim, medicinska sestra po izobrazbi. In ko se spomnim dečka, ki ga je zbil avto, ker mu je mamica dovolila samemu vožnjo po cesti ob domačem dvorišču ali pa deklice, ki ji je vaški pes iznakazil obraz, opečenega fanta, ki se je na skednju igral z vžiglicami, da niti ne pomislim na sestro, ki se ji je v nočni izmeni zaradi brezbrižnosti v lastnih izbljuvkih zadušil 6 mesečni dojenček ali na mamico, ki ji je dvoletnik odkorakal čez neograjen balkon v 3. nadstropju ali tiste, ki je nekaj mesečnega sina hranila z lešnikovo čokolado pa nihče ni zmogel pravočasno odstraniti lešnika iz otrokovega sapnika. Ne pravim, da nesreče niso možne in Bog ne daj ampak lahko se zgodijo v vsakem trenutku, kljub vsej pazljivosti, toda spodbujati jih, dražiti srečo, ne tega pa ne razumem. Torej, če delamo otroke, jih delajmo zato, da jim lahko nudimo normalen razvoj, varnost, dopustimo jim odrasti in konec koncev prevzamimo odgovornost, za katero smo se odločili v trenutku, ko smo jih spočeli.

In danes spet eden tam nekje joče, ravnokar, ko to pišem, verjetno so samo vetrovi ali pa še en razvajenček. Pa vseeno me ima, da bi pogledala zakaj taki kriki. O poglej ne bo treba, mamica si ga je vzela v naročje.

Svet se spreminja in z njim se spreminjam tudi jaz. Svet se naenkrat vrti v drugo stran in z njim se vrtiva midva. Pred mano se je razprostrel nov razgled in ti si tisti, ki mi ga je začel razkazovati. Vse tisto kar sem nekoč želela videti in vedeti je prišlo s teboj. In vse tisto česar sem se bala in pred čemer sem trepetala je izpuhtelo ko si me objel. Tako malo a tako ogromno mi je bilo potrebno. Začutiti, da me ima lahko kdo rad. Tudi mene, kljub temu kar sem in kar nisem. Kar tako. Imeti mene rad, me dojeti, razumeti, da ne zahtevam, da ne igram, vedeti, da je vse kar potrebujem to, da me ima spet nekdo rad. Pa čeravno ne za dolgo, pa čeravno za nekaj dni, pa čeravno vem, da me boš ti imel za vedno. Tako kot jaz tebe, tako kot midva naju. In čeprav se bodo nekoč najine poti spet ločile in čeprav bi kateri od naju našel novo ljubezen, nekoga, ki bi mu pomenil nekaj drugega, nekaj “več”, najin imeti se rad je večen, ker boš vedno nekje v meni in jaz v tebi. Čudovita je ta najina stvar, pa sploh ne znam definirat za kaj se gre. Tako prijeten mir me prevzema in tako prijetno sem spet jaz. Kot takrat, ko sva začela to najino pot. In ljudje me sprašujejo kaj mi je in prilagajo nenavadne pridevnike. Izažarevaš tak mir, tako pozitivnost. Jaz, ki toliko let bežim, brezglavo, panično, od sebe od drugih od življenja. Jaz, ki sem negativna, temačna, črna v črnem. Jaz sem končno spet jaz. In to vse na račun tvojega objema, prave besede, nežnega poljuba. Brez obljub, ki jih ne rabim, brez pričakovanj, ki so nepotrebna. O Bog, niti pomislit nisem mogla, da se bo vse to kdaj vrnilo, spotencirano z zrelostjo, z izkušnjami. Mogoče končno le dojemam igro tega univerzuma, mogoče sploh ni tako hudo kot se je zdelo.

Kako lepo se smejiš, pa bi me morala preklinjati, ker te vedno znova prebujam. In jaz ti omamljena odgovarjam, da je to najlepše zlo, ki mi ga lahko zadaš. In potem se še tesneje privijeva drug k drugemu in potem ugotoviš, da te danes že lahko gledam v tiste tvoje globoke oči nekoliko dlje kot sem te včeraj. Da se počasi topim v njih in se zopet vračam k tebi, k sebi, k nama. In vse ti je jasno in ko govoriva so najine besede le ponovitev misli, ki jih še nisva izgovorila a jih že veva. Brez razlag, pa non stop razlagava. Neverjetno.

In nekdo drug je pred teboj vse to preziral, še nekdo drug zanemarjal, nekdo samo jemal, nekdo preklinjal, obsojal, pritajeno hvalil, hlinil, sleparil in jemal, jemal in jemal. Da sem verjela, da je tako prav, da več ne zaslužim, da sem med slabimi najslabša, da se je vse kar se je zgodilo, bolj ali manj narobe, zgodilo tako, ker sem bila jaz bolj ali manj narobe, jaz kriva, napačna. Pa je bilo treba le odvreči ponos in sneti masko, postreči resnico tako kot je, golo, čisto, čeprav včasih za druge bolečo nedopustno. A tebi ni mar kako boš izpadel, ali je kul ali boš premalo moški, če priznaš stvari, ki jih nekateri zaradi tega ali onega ne zmorejo. Ti si enostavno jaz. Čista, prozorna duša, ki raje kot nekaj izkrivljenega nima nič in, ki bo pripravljen gristi in mleti še tako trdo meso, da mu le pride do živega. V srž, v bistvo, vame.

In če najini zmenki v povprečju trajajo 14 ur in so nama premalo, bo tale najin vikend na obali seansa seans in spet bom krajica v tvojih rokah in ti boš kralj, ki mu bom vedno vdana.

In če pomislim, da je to le uvod, da sploh še nisva prišla do ljubezni….

Po 15 letih, snidenj in ne snidenj, po viharjih, ki nama jih je namenilo življenje, in naju z njimi izoblikovalo v to kar takrat nisva bila in v to kar sva še vedno. Po tolikih letih globine in praznine, pa čeprav sva nekako vedno obdržala rdečo nit. Po vseh razpadlih vezah in življenjih, ki se nista več prepletali, na koncu vseh poti, ki so naju ločile, sva sedaj spet najdla skupno, obema lastno, isto, še ne prehojeno a tako utrjeno, varno, prehodno cesto in končno obležala, skupaj. Drug ob drugem, telo ob telesu. V objemu, rahlem dotiku, nežnem poljubu. Moški in ženska, nič več tista deklica, ki ti je bila tako vdana in nič več tisti deček, s katerim sva nekoč dan za dnem tiščala skupaj. Koliko prešpricanih ur in brezciljnih sprehodov, koliko dolgih telefonskih pogovorov, filozofiranj, razodetij. Kaj vse si mi pomenil takrat in kako zelo sem te imela rada, mislim da tudi ti mene, a kljub temu nikdar nisva preskočila meje, ki naju je ločila od drugih, meje, kjer se je končevala nevidna duhovna enost in se je začenjala človeška mesenost. In zdaj, po tolikih pozabah in tolikih spominih, sva prebedela čudovito noč, v ugibanju zakaj sva toliko časa odlašala, prestrašena, da naju to ne bi za vedno odtujilo. In vsi strastni poljubi in dotiki in neizmerna želja po združenju, hrepenenje po izživetju telesnega, vse to in še več, niti tvoja erekcija, niti moja voljnost, nobena želja ni zmogla čez spoštovanje enega do drugega, do tega kar nikoli nisva bila in do tega kar sva vedno čutila. Ta nevidna sila, ki naju že od takrat tako nerazumljivo povezuje in kljub svoji nevidnosti tako močno privlači je še živa. Nič manj trdna in nič bolj rahla. Še vedno sva ti in jaz in že spet so naju spraševali kako to da nisva par, kako sva lahko tako vsklajena, samo prijatelja na pivi, samo nekdo, ki se spet srečuje. Pogled, nasmeh, zamolčana beseda ali samo globlji vzdih, brez razlage, brez iskanja skritih pretvez, pa vseeno tako razločno povedano, tako jasno zarisano, doumljivo, samoumevno, razumljivo. Ti in jaz…

Budilka, ki naju ni utegnila prebuditi in strast, ki nama ni dovolila zaspati. In tihi ja na misel, ki ni bila izrečena in še tišji ne na telesi, ki sta koprneli drugo po drugem. Noro, ta jaz in ti. Po tolikih letih. Obležati tako, hraniti dušo z dotikom telesa, hraniti naslado z dotikom duše, ki je od nekdaj le ena in iti prek tega in preko vsega.

Najlepše, pa je ker je vse samoumevno, tako čisto in jasno. In sploh ni važno kako se bo izšlo in zakaj je tako in ali bo bakla vzplamenela ali bo za vedno pogašena. Ali se bova ljubila ali se spet izgubila, ali bo šlo dlje ali bo še bližje temu česar nikdar ni bilo. Enostavno veva da sva to kar nama je dano, brez dvomov in strahu, brez zahtev, brez zagotovil. In kakor koli že se bo ta pesem končala, vem da jo bova zmožna prepevati še dolgo potem in še dolgo za tem.

Že res, da sem pričakovala, da se bo nekaj zgodilo, moralo se je zgoditi, ker tega pustega in grdega kraja kamor me je pahnilo življenje in kamor me je potisnil on, ki se je hranil z mojo zaslepljenostjo, ne tega kraja ne bi zmogla nikdar zapustiti sama, ker so misli postale preveč nejasne, čustva nerazumna in nasprotujoča, koraki preplahi, otopeli. Ostali sta le dve možnosti, bilo je gotovo, ostala je samo smrt in ostalo je le življenje. In jaz tam vmes ker si prve nisem hotela privoščiti, drugega sem se pa preveč bala. Toda nisem vedela, da mi bo dano zaživeti, in to v taki veličini, da si bom lahko jemala, v takem izobilju, da bo mir, ki me bo preplavil tako jasen, tako trden, tako gotov, tako moj.

In sploh ni važno kaj se bo od tu naprej zgodilo. Vedeti da obstaja nekaj kar si vedno vedel da obstaja, in plavati končno v smeri toka, ki si mu prej tako kljuboval, sprejeti slabo in dobro, in polniti in prazniti kozarec z mirno, netresočo se roko… in….

… bilo je tako logično, ko sem najmanj logično premišljevala, gotovo, zagotovljeno, tu, čisto na dlani, ko in kjer sem najmanj pričakovala…..

Je že res, da sem ena tistih uporniških in samosvojih duš, ki zmore brez vseh in vsega. Četudi padem, se poberem in četudi nimam kril znam leteti sama. Sem dan in noč, hrup in tišina, ogenj in voda, sem vse in hkrati nič. Dobra med slabimi, pametna med neumnimi. Sem zemlja pod tvojimi nogami, zrak med tvojimi rokami. Sem vse česar ne vidiš, ker sem samoumevna. Sem vse kar si lahko vzameš, ker ne zmanjkam.

Sem lutka tvojih nitk in sem spomin, ki si ga pozabil, sem pesem, ki je že izpeta, sem želja izživeta. Sem to kar je še ostalo, obglodana kost, vsedlina kave. Sem še vedno to brez česar me ni, a nisem več to za kar se živi. 

Ne razločim dobrega od zla, ne vidim ne vrha ne dna, ne znam naprej in ne morem nazaj, ne vem kaj mi je želja in kaj gorje, ne čutim kaj je vžitek in kaj bolečina, ne ločim solze od smeha, ne veselja od joka. In ničesar ne morem zagotovo potrditi ali ovreči in v nič ne verjamem bolj kot dvomim. Kar naenkrat sem postala tehtnica vsega kar obstaja, toliko kot mi je do tebe toliko te sovražim in toliko kot sem živa, toliko me je umrlo. Za nič se ni vredno bojevati in ničesar ni, kar bi me pripravilo se vdati. 

Vem vse a tega ne razumem, in vse tisto kar sem nekoč razumela ne vem kam se je skrilo. Ni enega kamna na katerega bi stopila, da bi prebrodila to deročo reko in ni zatočišča na bregu kjer bi si lahko odpočila. In ko že skoraj skočim, da zaplavam, pa čeprav bi me odneslo, se spomenim, da ne plavam sama in da v dvoje tega toka ne bom premagala. Zato ostajam tu na tej strani, čeprav vidim da je na drugi lepše. In po tihem te preklinjam ker si me zvabil v te globine, in istočasno se ti opravičujem, ker sem pričakovala, da boš most, ki mi ga nikdar nisi obljubil. In strmim tja čez in čeprav je to nek drugi breg, slutim, da sem nekdaj na njem že bila.

Sem brezdomec v mestu Ljubezen in sem kraljica v pokrajini Praznina. Sem hudobnež med angeli in angel med demoni. In sem nič v očeh vsega in sem vse v očeh ničesar.

Po svoje bi potrebovala tudi jaz malo strehe nad glavo in po svoje bi bil že čas da se odrečem tujemu prestolu.

Zvečer, ko vse potihne in ko nad mesto leže noč, ko se človek umiri in mogoče tako kot jaz, sede na balkon, prižge cigaret in se zazre v nebo.
Misli odmakne od skrbi in načrtov, s pogledom po nebu išče odgovore na večna vprašanja. In vsa tista tišina, ki bolšči vanj mu brez ene samcate besede pove več kot kupi enciklopedij. Potem, nekoč, kar tako pa se utre zvezda, ravno takat ko veš kaj bi, po čem hrepeniš, kaj želiš. In meni se je zgodilo v minulem poletju, da sem strmela tja gor, ravno v zvezdo, ki je nato padla. Osupla sem jo opazovala in sama pri sebi zašepetala: “Ok, pa naj bo on to.” Zgledalo je kot neko preroško znamenje, saj sem se trenutek pred tem ukvarjala z njim. Premišljevala sem zakaj mi je bil poslan in zakaj je tako drugače ob njem. In nisem mogla da si ga ne bi zaželela ko pa so tam gor hoteli prav to. In res se je zgodil, on in vsa tista neznana čustva in drugačne globine in vse to.

In danes sem spet bolščala v nebo. Iskala zvezdo, ki bi se utrnila, da bi si zaželela, da te nikdar nisem spoznala. A zvezde so me samo opazovale, tiho so se mi režale. Potem sem se nasmehnila še jaz. Budala, že tako ni za verjet v te vražerije, ti bi pa še rada pretentala nebo.

Želeti si nekaj česar si sploh ne želiš. Pa v to sploh ne verjeti. Čudna so ta pota gospodinjina

L’amore fa stupidi anche i saggi. L’amore…

Pa sem ga prebrala. Zgodovinski roman v 4 knjigah, roman o bojih prve svetovne vojne na ozemlju Rusije in o vseh državljanskih puntih, uporih in masakrih, ki so se po njenem koncu dogajali v državljanski vojni med nekdanjimi soborci za carsko Rusijo, potem pa  smrtnimi sovržniki in bojevniki za komunizem na eni strani in boljševištvo na drugi. O kozakih, ki niso hoteli biti podrejeni nobeni veji oblasti, ki so svojo zemljo in svoj prav izbojevali s tisoči trupel, požganimi hišami, posiljenimi ženskami, pobitimi starčki in izropanimi skladišči, trgovinami in poteptanimi kilometri domoljubne stepe. Knjiga obsega 1796 strani in nazorno opisuje ljudi in miselnost, ki je vela takrat med njimi. Avtor ni zamanj prejel Nobelove nagrade za to delo, knjiga je ne samo dobra, ampak čista mojstrovina.

Se zgodi… ma ne, se ne zgodi, to se pač ne dogaja, to se lahko pripeti le meni. Kakorkoli že, naneslo je tako, da zaradi bolezni, zaradi dela in le redkih prostih dni in še iz tisoč drugih vzrokov ampak o tem kdaj drugič, moja hči tokrat ni bila v varstvu pri babici ampak babica pri nas. Vse v redu in prav, zame skoraj boljša opcija, ker mi tako po delavnikih ni potrebno skakati k njima na obisk in imam malo večinoma ob sebi. Toda dovolj, počasi imam vsega dovolj, res dovolj. Stanovanje je v nekaj dneh postalo odlagališče nepotrebnih predmetov, skladišče odvečne hrane in najhuje kar se lahko zgodi, postalo je stanovanje nekoga drugega. In ne da babica ni vešča gospodinja ali da ji ne bi bilo za nič mar, ampak enostavno gledava na stvari z drugih zornih kotov. In če imam jaz ponev v omarici na drugi polici je ona ne more postaviti na prvo. In če imam jaz kozarce za vino v zgornji omarici jih ona ne more postaviti v spodnjo. In če imam jaz navado da je kuhinjski pult prazen ga ne more ona vsakodnevno oblegati z marmeladami, sokovi in ostalim. Če so čistila v omarici pod koritom jih nima pravice prestaviti drugam in če imam jaz navado posodo oplakniti najprej pod tekočo vodo in šele nato odložiti v pomivalni stroj zato da je posoda res čista ko je oprana se to tako dela. Kratko in malo, utrgalo se mi bo. Da ne omenjam, da ta mala to dojema kot počitnice v vseh pogledih. Njena soba je postala totalno neprehodna in njene igrače in knjige in obleke in ostalo sranje visi po vseh stolih, omarah in omaricah po stanovanju. Sploh nevem kako je z njeno higieno in koliko dni že ima na sebi iste spodnje hlače. Toda nič več. Babica je odšla segret bajto, hvala bogu, tukaj pa je eksplodirala moja potreba po disciplini. Dete sem okopala od pet do glave, kuhinjo zribala do visokega sijaja, obleke zgubljene po stolih pa so zletele v koš za pranje. V otroško sobo si še ne drznem pogledat, predvidevam pa da po viharju, ki je divjal po tem najin brlog vsaj na hitro zadošča minimalnim standardom hišnega reda. Potrebno je še marsikaj, čeprav sem pometla, bi bilo potrebno še posesati in pobrisati potleh. Kopalnico sem na hitro pomila, umazane površine pobrisala, a kaj ko bo jutri tu popolnoma tako kot je bilo kako uro nazaj. In spet bom prelagala posodo in iskala pripomočke in preklinjala in si grizla ustnice, da ne povem preveč. In res imam rada to našo babico in res se dobro je od kar je pri nas toda naj že pride ta prekleti ponedeljek, da bom spet gazda v na svoji zemlji. Drugače, ma nič….popizdiš!

Staro leto se končuje in misli na novo so polne pričakovanj. Tisti, ki so se odločili, da ne bodo več kadili se bodo odvadili, tisti, ki tega ne bodo zmogli pa ne. Tisti, ki so se zakleli shujšati jim bo verjetno spet spodletelo ali pa se končno le znebijo odvečnih kilogramov. Tisti, ki smo rekli, da se bomo spremenili bomo ostali enaki in tisti, ki bodo vztrajali se bodo na koncu le spremenili. Lačni bodo še vedno lačni, če nekdo ne bo poskrbel, da bi bili siti in bolni bodo ozdraveli, če bodo dobili zdravila, ki zdravijo. Otroci bodo nekoliko zrastli, odrasli se bomo nekoliko postarali. Plače bodo enake, če se ne bodo zvišale ali znižale in brezposelnih bo več če bodo tovarne zapirali in če ljudi ne bodo več zaposlovali. V vojnah bo še več mrtvih in tam kjer se bodo končale bo več preživelih. Kdor se bo hotel se bo poročil, komur bo zakon odveč se bo ločil. Kdor bo imel denar bo zapravljal, kdor ga nima pa ne. Nekateri bodo umrli, drugi se bodo rodili. In kot pravi pesmica spodaj, nemi bodo spregovorili in gluhi že govorijo, in ljubili se bomo tako kot se nam bo zahotelo,… Skratka, drugo leto bo vse drugače. Obetati si smemo veliko presenečenj in novosti. In če bo klima negativna nam bo slabše, če bo vsega dovolj pa boljše. Vsekakor ne bo tako kot letos ali leto poprej. Ampak popolnoma drugače.

Prebudi me rahel objem in poljub. Ko odprem oči se mi tik pred obrazom smehlja malo še zaspano ženšče. Privije me k sebi, odločno kot bi to storila kakšna odrasla roka, kakšno odraslo telo in me prične ljubkovati, božati in mi šepetati. Ne pustim si vzeti tega sladkega trenutka, čeprav še na pol v snu, takoj vrnem poljube, vrnem objem in se prepustim prijetnemu vonju domačnosti in nežnosti.

Po precej prazničnem zajtrku skuham kavo, raztegnem kavč Beri naprej »

Moje delo je delo z ljudmi. Dnevno imam opravka z več deset, bolje rečeno več sto ljudmi in večina teh je rednih strank. Ena izmed teh strank pa je tudi simpatičen gospod, v pedesetih letih, ki pravi da hodi oz. preteče več kilometrov samo zato da me vidi. Ker sem tko fajn punca. In potem se pohecava in se mi kaj potoži. Kot sem razumela ima probleme s hrbtenico ali nečem podobnim in zato dnevno preteče ali prehodi več 10km, ena od postojank sem torej tudi jaz. In danes je veselo prikorakal kot že tolikokrat prej in mi na pult položil škatlo zavito v brdo papir z zlato pentljo na vrhu, pogledam ga in pravim: “Oho, keri ste pa to kupu?”. Gleda me in z večnim nasmeškom odvrne: “Ja zate je, za koga pa.” Vsa presenečena in vesela se zahvalim, ne morem verjet, da je čakal dolge kolono na blagajni v centru zato da je meni kupil paket jako finih čokolatinov, če sem iskrena sploh ne jem sladkega, a tega mu seveda nisem povedala. Potem opravi vplačilo in mi vošči vesele praznike ter srečno novo leto. Vrnem voščilo za božične praznike, do novega leta pa pravim se bova ja še kaj videla. In kaj mi odvren, “Ne, me ne bo.”, jaz pa še vedno radostno razpoložena: “Zakaj pa ne, a greste na lepše?” “Ne,” odvrne, “samomor bom naredu.” Strmim v njega in ker mi nič dugega ni padlo na pamet rečem: “A vi tudi? Jaz sem se tudi tako odločla.” Smeje se , ves vesel pravi “Potem sva pa že dva, potem lahk to skupej narediva.” “Komot….” želim nadaljevati a pred mojim obličjem že stoji neznana ženska in tiho godrnja, ker si je nisem dovolila takoj ogovoriti. Z gospodom se še vedno gledava, čeprav se že na pol odpravlja. Obrnjen proti meni odhaja, ne morem razločit ali je to nasmešek nesreče, naveličanosti ali veselosti, pomaha, jaz tudi in gledam za obličjem ki se izgubi v množici.

Odpravim gospo in še nekoga za njo in še vedno vsakič ko se ponudi priložnost z očmi begam med ljudmi, če ga kje opazim, če kje čaka da bom prosta, da mi pove da se je samo hecal. Pa ga ni od nikjer.

Cel dan mislim nanjga in upam, da mu ne gre tako zelo za nohte, tako vesel, razigran, profesor telesne vzgoje, čvrst, vztrajen in vse to. Pa ja ni tudi on padel v to črno globel in je mislil resno. Upam da ne.