… če nima vez in poznanstev, če nima vsaj 40 let in torej za seboj vsaj 10 let izkušenj, če je magisterij opravil z odliko, ker ga je to enostavno zanimalo in medtem ni lobiral, klačeplezil in kot se to spodobi lezel v rit vsakemu prof., dr., doc., mag. in ostalim pm, ki jih je na poti do cilja srečal?  Kaj lahko v RS počne nekdo, ki je preprosto pameten in preprosto pošten in preprosto brez kakršnekoli podaljšane roke v katerem koli sektorju slovenske skorumpirane sfere? Lahko vozi taxi. Lahko pometa pločnike. Lahko celo kelnari ali pa cele noči peče kruh. Res, lahko. Tudi sama nisem verjela, toda v Sloveniji se da. Ne moreš pa z magisterskim nazivom biti poštar, zaporni paznik ali turistični vodnik. Še manj si lahko kak uradnik, matičar, bankir ali podobno, saj na vseh teh področjih že krepko ogrožaš tistega, ki bi te v službo sprejel. Po drugi strani pa seveda ne moreš postati mladi raziskovalec, ker si glede na to, da si opravljal magisterij po starem načinu, torej ne po bolonjskem in je torej trajal dlje, starejši od 28 let. Ne moreš postati asistent, ker na to mesto že več let čaka nek tvoj kolega, vsaj tako ti neuradno sporočijo s fakultete na kateri je razpis za delovno mesto bil objavljen. O kakšnem predavatelju ali katerikoli drugi obliki zaposlitve na univerzi, tej ali oni, pa lahko samo sanjaš, saj je večina tam zaposlenih imenovana na položaje s posebno doživljensko imuniteto. Potem poizkusiš razna ministrstva in nižje urade in glej ga zlomka, tudi tu te ne sprejmejo, pa čeprav imaš od vseh prijavljenih najvišji naziv, in če se ti celo posreči da tvoje skromne izkušnje zadostujejo razpisnim pogojem, potem gotovo nimaš tistega klinčevega strokovnega izpita, ki so si ga izmislili, da ga moraš imeti, pa če ga slučajno le imaš, potem pa gotovo nimaš licence za predpraskanje po nedepiliranih jajcih od urada za nebuloze po nevem kateri klinčevi odredbi bla bla bla bla. Mogoče bi bilo lažje, če bi objavili sliko kandidata, ki ga pričakujejo, potem bi vsi ostali privarčevali na času, papirjih, kuvertah, priporokah in ostalem. Da o benzinu in vinjetah za razgovore, ki so potem, čeprav so ožji od ožjih izborov, vedno porabljeni v prazno.

Skratka v Sloveniji vam bo z magistrskim nazivom odprtih veliko možnosti. Le iznajdljivi morate biti. Kot zatrjuje naš premier Borut Pahor je naša državica pravna, ampak res pravna, tako da se ne bojte, da bi bili zaradi skorumpiranosti celotnega sistema zavrnjeni za pridobitev katerekoli službe, če izpolnjujete pogoje za zasedbo takšnega delovnega mesta. Ker pri nas se to gotovo ne dogaja.

Torej, junija bo leto, kar moj predragi nosi akademski naziv magister znanosti in jaz sem nanj tako kot vsi ostali, ki ga poznamo in globoko cenimo resnično ponosna, pa ne zaradi potrdila, ki mu ta naziv dodeljuje ampak zaradi njegove izjemne inteligence in razgledanosti, bi se reklo, da od kar je ob nama zelo redko odpiramo strokovne knjige ali brskamo po internetu za določenimi podatki, ker jih navadno naš magister vse strese iz rokava. Na začetku sem še preverjala, ker nisem verjela, pa potem spet, ker je bil na vse prošnje za zaposlitev negativen odgovor, pa sem zmotno mislila, da ne dosega naziva, ki mu pritiče, a sem se vedno znova počutila le slabše in slabše, ker sem na račun tega pokvarjenega sveta sploh podvomila v njega. Danes vidim, da je sposoben veliko veliko več, kot večina ljudi, ki odloča o naših življenjih, da bi komot zamenjal ministra Golobiča ali katerega drugega podobnega nebodigatreba, celo soseda Pahorja, a je premalo umazan, premalo komolčarski, predvsem pa povsem nepohlepen. A to še ni tako hudo, saj nihče od naju ni ravno stremuh, boli me pa ko vidim, da je zavrnjen na raznih inštitutih ali podobnih raziskovalnih agencijah, ker vidim da bi rad naprej. Preveč znanja vre v njem, da si ne bi želel doktorske dizertacije, a je le ta brez službe predraga in torej nedosegljiva, še posebno če veš da boš čez nekaj mesecev postal očka.

Večkrat se smejeva na račun tega magistrskega potrdila, saj je papir na katerem je odtisnjeno tako trd, da si niti riti ne moreva z njim obrisat. Potem ga preklinjava, ker je velikokrat prav akademski naziv razlog za zavrnitev, ker je preveč za poklice, ki zahtevajo srednjo ali poklicno izobrazbo, zatajiti ga je pa tudi težko, saj potem v obdobje zadnjih petih let življenjepisa ne veš kaj napisat. Včasih ga povišujeva v višave in snujeva razne komične in tragične scenarije, ki bi se lahko odvili, če bi ga lahko vnovčila. Največkrat pa vidim, da ga iz dna srca sovraži in obžaluje. Da je razočaran, da ga je želja po znanju tako močno vlekla, da se je odrekel vsemu ostalemu, da danes na račun tega nima nič. Ne izkušenj, ne bodočnosti, ne finančne gmote, ki bi mu omogočila, da se poščije na sistem in kljub njemu naredi iz sebe to, česar si želi, česar je zmožen.

Nekoč sva preverjala vse te razpise in sklenila da se prijaviva oba, on z izobrazbo, jaz z izkušnjami. Najprej so odgovorili njemu, da ga niso izbrali ker nima dovolj izkušenj, potem so odgovorili meni, da me niso izbrali, ker nimam ustrezne izobrazbe. Ha, ha… Saj ni res pa je. Če ne drugega se nasmejeva. In če ne drugega ima severnoprimorska najinteligentnejšega taxista v regiji.

Ga ni hujšega za primorca kot sta mraza in nenehno deževanje, če pa vse skupaj začinita še megla in poledice pa nam to povzroči tako depresivno počutje, da postanemo čista mehanična bitja, ki rutinsko opravljajo delo brez vsakršnega življenja v sebi. Danes pa je posijal sonček. Mrzla, mokra tla je ogrelo, nebo se je razjasnilo o megli pa ni ne duha ne sluha, saj po ne vem koliko dneh moj pogled zopet seže do cerkvice in vasi na bližnjem hribu. Čudovito. Nekdo je na jutranji kavici pred kakim dnevom omenil da je bilo od 21. novembra do zdaj le 4 dni brez padavin. To pomeni da smo gnili v dežju skoraj dva meseca, od tu torej vsa melanholija, utrujenost in ne volja. Danes pa je spet lepo. Naš primorski sonček je razblinil vse oblake. Upam da bo trajal, da naberemo novih moči.

Zračim. Uživam. Dete si je privoščilo kopel. Jaz grem podirat drevešček, skuham nekaj dobrega, potem pa na prijeten izlet v Posočje.

Ko bi le sijalo še kak dan.

Gledam tle po blogosu, pa nič kej pametnega (beri drugačnega, zanimivega, nevsakdanje obremenjujočega ipd.) in štrknem k VIPovcem če so se gospoda Šteren mogoče kaj oglasili in kaj nerazumljivega oz. odpisanega napisali pa vidim, da jih sploh več ni. Ni? Kako ni? Kam so pa šli? A je spet kaj ušpičil al mu je enostavno dokurčilo, saj tej blogi sploh več niso to kar so bili. Seveda se ne jemljem sama kot merilo saj je moj blog dokaj dekadenčen v tem času. Vsi smo nekam nezanimivi in neažurni in neaktualni in nefaking ne vem kaj. Ampak da padajo že zvezde mi pa ni všeč.

Torej kaj se tu dogaja? Kam je šel omenjeni? So to zadnji izdihi ali zgolj selekcija?

Potrebovala bi antidamfpsihobiotik ali kaj podobnega, morda egostabilizatorje oz. karkoli bi me spravilo v prvotno stanje. Predvidevam da gre za hudo hormonsko neravnovesje, ki poleg nosne sluznice močno prizadene tudi možganske receptorje za dojemanje sebe in okolice kot pripadnika človeške vrste, saj o tej v moji percepciji že doglo ni ne duha ne sluha.

Vse smrdi. Stanovanje smrdi, avto smrdi, obleke smrdijo, ljudje in površine okrog mene smrdijo, jaz smrdim. Vse smrdi. Posledice pa so katastrofalne, perem, brišem, čistim dan za nočjo, dišeče palčke, svečke, parfumi, deodoranti, mila, šamponi, mehčalci in celo varekina so zapolnili vse koticke mojega domovanja. Vrečke za smeti se polnijo s svetlobno hitrostjo, umivam, tuširam, kremam se po stokrat na dan. Edino kar ni čistilo ali neka druga dišeča stvar in mi diši je moja hči, njeni lasje in sveža hrana. Vse ostalo in vsi ostali smrdijo.

Sterilizirano stanovanje me je končno pomirilo. Kako je lepo. Lučke na novoletni jelki, prijeten vonj po čistoči, zvok Queen of the damned, moje telo na obrisani sedežni garnituri in 7000 dni v Sibiriji v opranih rokah. Čudovito vzdušje, čudovit dan, predvsem pa nič ne smrdi

Vem, da ni zdravila, vem da nisem smrtno bolana ali ranjena. Vse vem, vse to sem že nekoč davno preživela, nisem pa vedela da po 10. letih človek vse to še težje prenaša. Jah, nič, če ne prej, bo čez 6 mesecov bolje, ko bom postala še enkrat mati.

Dragi teroristi, komunisti, kapitalisti, demokrati, socialisti in pahoristi, vsi isti, dragi manipulatorji, agitatorji, lažnivci, kradljivci, kot pove že sam naslov, tudi vam eno lepo lepo krizo. Pa še glasbena voščilnica:

Moralno, duhovno ali kako že, podpiram vse zaposlene v igralniškem sektorju podjetja Hit d.o.o. in jim čestitam za složno in samozavestno 6 urno stavko, ki so jo izvedli to soboto, 21.11.2009, v najbolj obiskanem času igralnic, torej v večerni smeni, in katero nameravajo nadaljevati prihajajočo soboto in sicer z 12 urnim prenehanjem dela. Mislim, da za vami stoji vsa Gorica, pa še kdo izven nje. Vsaka čast tudi študentom, ki sicer od podpisane ali odpovedane kolektivne pogodbe nimajo nič, pa so kljub temu solidarno stavkali z zaposlenimi.

Pred mnogimi leti sem bila tudi sama del tega tima in približno vem kaj pomeni delati noč za nočjo, praznike, petke in svetke in kaj pomeni če si med eno in drugo nočno smeno ne utegneš odpočiti ali če nisi prost niti en vikend v mesecu, toda jaz sem bila študentka in ščitil me ni noben zakon, pravzaprav pa sem takrat krvavo potrebovala denar in mi izčrpanost, neprespanost in delavna nedelja niso predstvljali problema, samo da sem dobila za študenta nadpovprečno plačo. Vem pa da takega ritma kot redno zaposlena ne bi zdržala, zatorej razumem, kaj pomeni enostranska odpoved kolektivne pogodbe za igralniški sektor. Mogoče se bo našel kdo, ki bo rekel, da imajo tako ali tako previsoke plače, da jim torej dan več ali nočna več ne bi smele predstavljati ovire, ampak verjamite da je to krvavo prislužen denar. Pa še nekaj, delavci v slovenskih igralnicah so najslabše plačani delavci napram tujim casinojem. Sploh pa če pomislimo kakšne dobičke ustvarjajo in kakšne nagrade si na račun njihovih žuljev izplačuje uprava, nadzorni svet in ostala smetana, ki si je to pravico izborila. Seveda nič drugače kot v ostalih podjetjih v Sloveniji. Na račun delavcev nekateri vozijo za pol kamijona velike đipe, se vozijo v nekaj deset metrov dolgih jahtah, zidajo mondene vikende in vile, si privoščijo kar jim pač njihov bolni razum poželi. Tako pač je in čeprav mi ob vsem tem gre krepko na bruhanje in vse te ljudi iz dna duše preziram, sem se s tem kot večina nemočnih Slovencev sprijaznila, naj pač kradejo, naj žrejo, naj se bašejo, da bi se jim le zataknilo, da bi se le na koncu valjali v svojih izbljuvkih in iztrbkih, da bi jim življenje vrnilo to kar so sejali, sicer pa me tolaži misel na smrt, pred katero nihče ne zbeži in pred katero vsak uvidi svojo zmoto in verjamem, da zna biti to uvidenje najhujše plačilo oz. najlepša nagrada za dejanja, ki so nas tokom življenja definirala. Nekje mora biti pravica, pa če se sliši še tako utopično. Mi je pa všeč, da se delavci Hit-a ne dajo, da so odločni in složni. In kot je rekel predsednik sindikata, hvala upravi, da jih je tako enotne naredila. Upam, da bodo s to neomajnostjo okužili tudi delavce po ostalih slovenskih krajih, ne za 600eur plače ampak za več, za tisoč, za nagrade, za udeležbo pri dobičku, za vse tisto do česar imajo pravico vodilni kadri, zakaj pa ne, kdo pravi da si delavstvo tega ne zasluži, kdo si drzne označevati za kapital zasebnikov nekaj kar so ustvarjali naši in njihovi starši? Treba je udariti po mizi, treba je lakomnim managerjem in lažnivim politikom utepsti v glavo da brez nas ni mercedesov, ni bmw-jev, ni Karibov niti cenenih prostitutk, kokaina in glamurja. In edino orodje je stavka, upor, bojkot vsega, bojkot vseh.

A ne verjamem da bo prišlo tako daleč, držijo nas na nitkah, vejo do kje smejo.

A jaz upam. Sem tako prekleto pošteno vzgojena in verjamem v pravico.

Čeprav, če bi razumeli, da raja ne rabi veliko in da bi lahko na drugačen način od nje dobili več… potem bi tudi njihovi potomci imeli več…. če pa jih postaviš ob zid….hmmm…. zna bit še zanimiv razplet

Uh, kako vzdušje. Že sama soglasno odpeta himna me je prikovala na kavč. V teh časih, slišati Slovenijo enotno, pripadati ji vsi enako močno čeprav tako krvavo sekajo razlike med sloje, med leve, desne, med kadilce in ne, med vsako priliko, ki lahko k razkolu doprinese. Potem pa odpojemo to našo Zdravljico tako zavedno in enotno. Vse kar rabi ljudstvo je vera v samo sebe in ta se je čeprav za nekaj minut tako močno pokazala v nas da so mi pritekle solze po licih. Kot nekoč sem za trenutek pripadala narodu, ki je včasih zavedno predvsem pa samozavestno bil svoj boj za obstanek. Kakorkoli že je s temi mojimi emocijami pa je tekma čudovita. V tretji minuti prvega polčasa prvi strel na Ruska vrata, čudovit a ubranjen. Potem kmalu spet, igra pa vse skoz perfektna, vsaka podaja sprejeta, vsklajen premišljen napad in obramba na mestu. Razen Novakoviča, ki ni in ni uspel sprejeti več podaj. Pa lih napišem tale sms mojemu dragemu: “Novakovic je podkupljen od Abramovica, Medvedjev pa bo popizdu zraven Türka ki sploh ne ve zakaj se gre, me vedno boljs spominja na Mr. Beana ta nas ata turk.” ko faše Novakovič strel v glavo. Bog kaznuje nezvestobo. In glej takoj zatem čudovita noga Dediča in gol. Jess, z malo se tako dereva da sem hripava. Fenomenalni ste, tako naprej. Deset let ne sledim reprezentanci, toda danes, klanjam se gospoda. Vmes ko pišem je že 72 minuta, zaščitili so vratarja, Norvežan je izključil prepotentrega Rusa, 3 rumeni karton za Rusijo, ne morem več pisat, potem ne morem gledat. Bomo pa verjetno ostali brez plina.

Jebiga, Slovenija gre naprej!

Se še javim in pardon za nepovezane stavke ampak kurc tipkam prek Sony Ericssona

Čoban je upravo napustio zgradu

Pastor, vuelva pastor, es que ovejas no pueden ser sin te

Čobane, vrati se! Ovce tvoje ne mogu bez tebe. Mislili smo da sa strane ima kvalitetnije ispase. Mislili smo da najbolju travu čuvaš za sebe.

lepa ….

Živel kretenizem, živelo sprenevedanje, živel Sarkozi, živel Pahor in davčna uprava…..živel kapitalizem, idiotizem, živeli vsi politiki in managerji, živel pohlep, živela nesposobnost….živelo vse to kar nas duši, zatira, mori….. živeli policaji, centri za socialno delo in sodno telo, živel absurd novodobnih izobražencev, živel obup delavnih ljudi, živela  pokvarjenost, izprijenost, nagrade, sejnine, patrije in elektro distributerji, živel vsak debil ki na račun poštenih dobro živi…..

Proizvodnja in prodaja vrvi. Trgovina malih ljudi.

Obiščite nas in se prepričajte…..smo edini, ki za vas najdemo pravo in dokončno rešitev.

Štrik d.o.o.

05/ 66 66 666

Prvih 100 naročnikov dobi dva izdelka za ceno enega. Ne zamudite izjemne priložnosti.

Štrik d.o.o nikdar več vam ne bo hudo!

Zakaj sem sedaj tu in zakaj me tako dolgo ni bilo? Ker je vse tako prekleto zajebano. Bila sem namreč že v postelji pa so me 5x zbudili, en intiligentni kurac že tri noči nekaj zabija s kladivom nad mojo glavo in ko že izgleda da bo nehal, spet začne. To izgleda nekako takole, se uležeš, začne te jemati spanec, si že skoraj v njem, mogoče že tudi nekaj sanjaš, potem pa začne bum bum bum bum… Ti se obrneš, še vedno prijetno dremuckaš in jovo na novo: bum bum bum bum, direkt nad glavo, sedaj si že zbujen in poslušaš. Nič. Še vedno poslušaš in še vedno nič. Se obrneš in spiš dalje, potem pa oni kurac spet začne zabijat, bum bum bum bum, jebem mu mater, spet te predrami, spet poslušaš od kje, čakaš ali boš zmogel potrpeti a ne neha. Nič, kaj, zaspiš. In spet. Pizda mu da ne rečem čigava, začne znova. Bum BumBum Bum….jebani Buuuuuuuum. Držiš se postelje, poizkušaš se prilepiti na posteljo, samo ne vstati, ker če vstaneš potem zrušiš blok. Pa klinac spet potihne. Ok, še tokrat, probam zaspat. On je utihnil a tista nova soseda, ki tako rada nosi petke ali pa cokle v večernih urah, danes spet coklja gor in dol po stopnišču. Kolikokrat se sprašuješ, uh dobro je šlo, samo dvakrat, rešeni smo, če bo še ta drugi nehal zabijat, potem smo na konju. In ne, čeprav si nekako že prej vedel da ne bo tako, je že tu, že začenja, zasliši se prvi bum, pa drugi, pa tretji pa bum bum bum. Ma koji kurac folk zabiva 3 dni, na tak presledkovni način in to od 22.30 dalje?? Saj ne da me lih zanima ma probam ugotoviti kdo je krivec, družina nad mano je tako prekleto normalna, uvidevna, res kul, da ne more prihajat to bobnenje od njih. Počas mi je dovolj, neham premišljevat, stečem v omaro na balkonu po metlo in čakam da začne spet ropotat, da šusnem nazaj, da bi dojel, nekdo nekje, da od ponedeljka vstajam ob 5h zjutraj in da rabim ta kurčev spanec, vsaj danes. A bum je prenehal. Kaj naj zdaj, cigaret, na školjko potem se mahnem po glavi. Budala, ti še papir namečeš v školko prej ko se poserješ da v nočnih urah ni slišati štrbunka v školjki, ostali pa kar po prešernu. Ma fakof, mislim res no. Sej ne more bit tko. Tukaj se nekako konča odgovor na prvi del vprašanja in začne odgovor na drugi del ….zakaj me tako dolgo ni bilo. No, razen tega da se mi je pokvaril mobitel in da sem se 2 meseca potem drkala z nekim nadomestnim alcatelom, ker je bil moj na servisu in so ga nato odlično popravili, da so mi v avtu crknili vsi štirje žmigavci in mehanizem okna na sovoznikovi strani, da torej sedaj vozim z minco od kemičnega zataknjeno v stikalo in da kadim med vožnjo tako, da z levico vsakič rinem med moja vrata in naslanjač od sedeža, da odpiram še zadnje okno, da ne bi v avtu smrdelo, nič takega. Nič takega, da mi je crknil prenosnik in sem odrezana od sveta, da mi moj dragi dnevno prenaša svojega prenosnika gore dole 40 km, da sem sfehtala brata, da mi je posodil njegovega za nekaj dni, da v končni fazi lahko pišem ta jajca zdaj, čeprav mi ga je posodil, da sem pisala neka druga jajca, za katera sem vstajala ob 5h zjutraj, ker sem potem delala in ker v našem mega fantastičnem centru ni wirles dostopa do neta in ker po službi vozim dete na teorije, inštrumente, tenise in nevem kam še vse in ker drugače ne utegnem, pa saj bom nekoč spet spala, čeprav danes ne, čeprav je zdaj tišina. Nič takega več, ne. Razen, da so mesečni obroki za kredite vedno isti, da imajo ljudje manj dnarja in manj zapravljajo in zato jaz manj zaslužim, nič takega, da oča še vedno nič ne plačajo za otroka, da je pa kljub temu treba plačati zavarovanja za avto, za stanovanje, kupiti hrano, obleke za zimo, da ji je spet vse premajhno, da je najemnina stanovanja še vedno ista, da je elektrika vsak dan dražja, da me kurčev siol ogoljufal za HBO in 5 eurov al kaj vem kaj že, ma se mi res ne da ukvarjat še z njimi, ko jih jebe, prva prilika in me ni več. Da niti ne omenjam vsega drugega sranja, ki še smrdi okrog mene, pa to nič takega. Najlepša stvar od vsega so bile moje rolete v spalnici, ki so že dve leti pokvarjene in jih je bilo potrebno ovijati okrog škatlice z mehanizmom, če si želel, da so ostale vzdignjene na določeni višini in je prišel spet en dan, tak podoben kot tale večer, čeprav je bilo menda jutro ali popoldan, nevem, koga briga, v glavnem jih vzdignem ovijem in padejo dol, pa ponovim in spet ko se poizkusim umakniti zletijo dol, ponovim in spet, potem pa popizdim, potegnem za štrik butnem v škatlo, skoraj zlomim kazalec, prekolnem vse po spisku saj je že tako vse v kurcu pa naj bodo še ene jebane rolete in grem iz sobe, pa se le na vratih obrnem proti oknu, saj ni bilo slišati tistega strašnega reska kot vsakič ko so se sesule nazaj, gledam tja v okno, v rolete, ki kar stojijo na pol priprte, tako kot sem jih pustila in kar gledam, počasi pristopim, jih opazujem, pokukam skozi okno, če je kaka finta, pa še vedno stojijo, povlečem za trak in fak rulete se vzdignejo in tam ostanejo, ponovim še više in kar stojijo, ok, drkam dalje, spustim, vzdignem, popolnoma odprem, popolnoma zaprem in ne moreš da verjameš….rolete še danes delujejo

Nauk te zgodbe? Jaz ko ena mona sedim v dnevni s prenosnikom na kolenih, sosed je onemogel kot zgleda, soseda ravnokar pričenja s cokljanjem, jaz skočim še na en čik…v glavnem pazi se me svet…rolete niso bile moje zadnje dejanje!

Zato ne me jeeeebaaaat!

Ja, čeprav jako neresna, letos je nora res mislila it na tale big blogers sensation. Neaktivno, čist neopazno, na skrito, infiltrirano, namaskirano, inkognito, toliko da vidi vse te velike pisce. Crnkoviča, fetalija, hada, no jonasa sem vidla že večkrat po tv, pa vse ostale ki jih nisem, katarino pa dajano, pa pet-g-sex-a in dr. Onixa pa vse ostale velike v dobrem in velike v slabem, resne, neresne, bolj in manj nebulozne, pametne in duhovite. Pač big names of this bloging world. But, zgleda, da ga šova letos ne bo. Lahko bi rekla …. sej sem vedla, jst itak vedno bremzam v hrib in ščijem proti vetru, da lahko prečkam cesto na določenem kraju pa izvem, ko se zebra z asvalta že čist zguli….tko to je….škoda….na momente sem se počutla skor del igre, če ravno se nisem znala igrati….

… in zakaj v siolovem iskalniku ni seznama blogov, ki so bili odprti po 10.5.2009?? Mar izžarevam kako teroristično grožnjo za blogos populacijo ali pač nihče ne more do želenih podatkov. So moji komentarji tako prekleto prozorni, da je vseeno ali so po tem ko pritisnem na tipko oddaj komentar pod objavo, ki jo želim komentirati zapisani ali ne? Definitivno je nekaj narobe, ko sem pri tinimalini želela komentirati incident na parkirišču, ki mu je bila priča, mi je siolov portal javil da je zaznal celo podvojen komentar, pa ga kljub temu pod njeno temo ni izslediti. ?? a je kje trik ali sem spet samo jaz tisti imbecil, ki ni dojel bistva?

Pomotoma, čisto nehote mi je z jezika stekel naslov bloga, ki ga v vse mogočih afektih pišem že več kot leto dni, natančneje dve in nekaj, kolikor pač že piše na tej strani. In seveda, logično, si brž stekel gledat o čem pišem. Večina tega kar je zapisano ti je že tako ali tako znano, no mogoče je tukaj vse bolj emocionalno stkano v celoto, mogoče je kaka pomembna beseda dodana, kakšna odvzeta, v bistvu pa je veliko povedanega tebi že dolgo jasno. Pa sem se vseeno odločila, da preberem  tiste stare zapise, ko se skoraj več ne spomnim o čem sem pisala, ko se mi nit več ne sanja kaj me je takrat mučilo, ker sem seveda najpogosteje zapisovala, stvari, ki so glodale v meni. Spomnim se neštetih neprespanih noči, ko sem ždela pred tem temnim ekranom, včasih kaj zapisala, včasih samo brala, včasih celo objavila zapisano ali skomentirala ko me je kaj ustavilo. In potem mi je ta skriti del sebe, ki ga redkokdo pozna zbezljal iz ust kar tako. Na zlatem pladenjčku sem ti servirala ključek, ki odpira te temne predale, pa čeprav me lahko bere še sto drugih ljudi, a s te strani, me poznajo le oni in ne predstavljam si kakšen bo postal tvoj pogled ko boš prebral vse te moje izlive, momljanja, šepetanja sami sebi, ker dvomim, da je kdo resnično prisluhnil. In kaj naj ti rečem, naj se opravičujem, izgovarjam? Naj lažem, da vse to ni res, da ni v meni veliko več praznine kot si pričakoval, naj se izmikam, delam frajerka? Ne, ne morem, to sem jaz. Včasih lepa, včasih grda, pametna in neumna, trdna in mehka, nežna in groba, sem vse to kar vidiš in prebereš, sem skupek vseh vrst superlativov, ki se v meni pretakajo po vseh možnih lestvicah od in do vseh ekstremnih vrednosti. Ni zmernosti v meni, ni mavričnih odsevov, so le strogi odtenki temne barve, črni, sivi in rjavi. Ja, vem še ena floskula sedaj nastaja izpod mojih tipk, spet toliko besed in nič povedanega. Ja vem, sem veliko tega sranja v zadnjih dneh prebrala in ni mi bilo všeč, kako bi lahko potem bilo šele tebi, čeprav mi sploh ni važno toliko ali ti bo všeč ali ne, bolj me skrbi, kaj bodo tej zapisi strgali iz tvojih spominov, čemu bodo rekli NE v prihodnjosti. Potem si pa mislim, pa kaj, to sem jaz, kot že tisočkrat povedano, le jaz. In brisati ponovno ta blog ne bi imelo smisla, ker bom prej kot slej spet začela nekje nekaj zapisovati in ker je že cel moj univerzum tako prekleto zmešan naj ostanejo vsaj ti zapisi kronično urejeni, naj si nebuloze sledijo v zaporedju, če že pride dan, ko jih bo treba analizirati, če pride dan ko jih bo potrebno uporabiti. In vsi tisti minusi, ki se ti bodo porajali naj ti bodo v svarilo in če pride kakšen plus se ga preveč ne oklepaj. Sem tako prekleto nepredvidljiva, tako vihrava, divja, kljub občasnim prizemljitvam, nevodljiva. In vse kar je napisano je resnično, ne le koščki ki se tako lepo bleščijo, tudi vse tisto kar zveni umazano, vulgarno, nerazumljivo. Jebiga, to sem jaz.

Prijelo me je, da bi se prijavila na tale tako senzacionalni kviz, ki ga vodi nihče drug kot njihova visokost Jonas Žnidaršič. Če poligraf dela tako kot je treba imam tako rekoč 50.000€ že v žepu. Resnica mi je način življenja. Resnica mi ne predstavlja problema. Edina težavo bi mi lahko predstavjala trema oz. strah pred publiko, množico, samim voditeljem, mogoče strah kako izgledam. Razmišljam. Sliši se precej enostavno in denar bi mi prav prišel. Seveda so možnosti da te izberejo zelo majhne, ampak vem, da če se prijavim in si potem premislim, me bodo gotovo izbrali, če se ne prijavim, mi bo pa vedno žal da se nisem. Luda glava, ja. Kot vedno. No, če zberem dovolj argumentov za….potem me le glejte, ker dnarja tko al tko ne bom delila.

Tako nekako zadnje čase odzvanja po severnoprimorski regiji, natančneje na relaciji Soča-Vipava. Kot so rekli včerej Rusi: kraswota in jst dodajam strahwota in moja hči bi rekla da smo prow vsi en filozofik in moj mišek (ali božičkov Rudolf) bi dodal, da če ni druge lahko gremo pečt čevapčiče in potem da ne bi bili tak psihopatik kot en sosed tam spodaj, pojemo še palačinke szi nutelo. In ko postelja pod skakajočimi telesi obmiruje in ko smeh od žgečkanja potihne, ko zrišemo načrt za stolp iz lego kock in rečemo da smo si umili zobe, ko nastopi tema in ko otroci zaspijo. Ko potegneva črto pod preživetim dnevom, ko se skrohotava čez vse nore besede in začudene poglede. Ko si vzameva fraj večer, ko spijemo pivo preveč, ko imava čas da s prijatelji pozno v jutro valjava mleto meso in lupiva drobcen krompir, ko si opiti priznamo, da vsega pa le ne damo in ko družno potrdimo da ima klitoris sebi lastno dušo in penis vse razen te, ko naredimo še tisoč norosti in obredemo na stotine mest, ko drugi stremijo, ko mislijo, da vse to ni res in ko v smehu priznajo da smo mi trije najbolj nori par, takrat in potem, pa prej in vmes je nam čisto fajn

Nekje v prostoru se je zaslišal nežen a zato nič manj glasen in prodoren glas malega dekliča. Tišino je rezko prelomil vzklik: “Mama, kaj je to kondom?”. Stala sem pred velikimi belimi vrati z napotnico v roki in čakala, da naju medicinsko osebje sprejme v ordinacijo. Nekako, bolj podzavestno kot resnično, sem vedela, da je ta glas lahko le glas moje osem letne hčere a v šoku tihe čakalnice, jokajočega dečka na drugi strani prostora in nekaj metrov stran od njega sedeče tihe priletne gospe, sem upala, da ji ne bo potrebno odgovoriti. Kot da nisem nič slišala strmim dalje v bela vrata, upajoč, da se bodo vsak trenutek odprla in mogoče le prevsmerila hčerino pozornost na belo haljo, pogled v ordinacijo, zelenega kirurga, bilo kaj drugega kot tale prekleti kondom, ki nevem kje ga je našla ravno zdaj, med temi, vsaj na videz tako normalnimi ljudmi. Toda vrata se niso odprla in v čakalnici je zopet zadonel glas moje hčere, tokrat glasnejši in bolj histeričen: “Mamaaaa, Beri naprej »

Mrzel betonski zid na katega sem za nekaj kratkih minut položila svojo zadnjico misleč, da bom v tem dolgem dnevu končno le zmogla zbrati misli in kljub vsemu osredotočiti pozornost na nekaj, bilo kaj, za vsaj nekaj časa, me je pregnal na topel sedež ob igrišču parkiranega avtomobila. Igra mladih moških teles, ki se ravnokar dogaja pred mojim vetrobranskim steklom me nikakor ne zanima, pa če ravno je eno tistih teles tam zunaj, ki se potijo in prijetno gibljejo, telo, izklesano in popolno mojega moškega, telo po katerem se zadnje mesece sprehajam s svojimi rokami, ustnicami, poljubi. Za mano je naporen dan, mogoče mi je zato tako vseeno, mogoče me je zaobjela neka nostalgična praznina ker me je zjutraj zapustila hči in namesto da bi se veselila nekaj prostih dni, ker je z babico v toplicah, sedaj nezavedno, imaginarno žalujem ker je ni, mogoče je krivo samo dejstvo, da nisem še nič jedla, mogoče obdobje ko se vse bolj bliža dan za plačilo davkov, mogoče je kriva recesija in posledični upad prometa, mogoče me je samo strah, da je ne bom več zmožna sama preživljati, mogoče ni nič od tega in je samo še en kurčev dan, mogoče ni niti to in sem samo jaz, ki sem tako kurčevo drugačna. Kakor koli že, tu sem. Jaz in jaz, spet ta jebana jaz in niti pogled izza voznikovega sedeža, prek volana, prek mreže, ki obdaja igrišče na katerem se med ostalimi tudi on podi za belo žogo, niti mehak zvok Enigme, ki prihaja iz zvočnikov me ne potegnejo vase. Kot da bi bilo potem kaj drugače. Tukaj sem. In kot, da bi se kaj spremenilo, če me ne bi bilo. Pa sem mislila, da bom sedaj lahko zbežala pred vsem tem, pred temo, ki je temna samo zato, ker je jaz ne znam razsvetliti. A kot mi je nekoč rekla lastna mati, dne ko sem se prvič za vedno odpravila od doma, čeprav se potem nisem, čeprav bi se lahko, ker mi nihče ni branil, čeprav sta v rokah bingljali potovalki z vsem kar sem potrebovala, besede, ki mi še danes odzvanjajo v ušesih, “pojdi, kamorkoli, toda sama sebi ne boš nikdar zbežala”. Seveda me niso te obdržale na tistem pragu, takrat jih še nisem razumela, vstavil me je pogoj “od tu kadar koli a nazaj nikdar več”, onih drugih nisem še dolgo za tem razumela, danes pa se mi vedno znova rišejo v mislih. In tako z vsemi padci in vzponi, z vsemi skoki in počitki, z vsem kar sem in nisem čakam in upam, da se bom nekoč le premagala. Pa samo enga kurčevga fuzbala se mi ni dalo spremljat, ki mimogrede med tem ko to pišem še vedno traja. Dan se je prevesil v večer, luči so osvetlile kraj dogajanja, tresoče roke še komaj tipkajo po tipkah telefona, razbijanje srca je vse močnejše in meni gre zaradi zrabljenega žvečilnega gumija in praznega želodca na bruhanje.

Res da se poznava že celo življenje in res da veš točno kateri moj ne je res ne in kateri ja bi bil vse drugo prej kot ja, toda poglej ti njega, ti ne samo da me razumeš tudi potrpljenja imaš za celi svet. In ko rečem za celi svet mislim resno, ker ni kompleksnejšega in bolj kompliciranega bitja od mene. In ne samo da iz dneva v dan preizkušam tvoje živce nit skregat se mi ne pustiš. Ker tak pač si, ker se vedno nasmeješ in praviš, da mi ne bo vspelo da bi popizdil, da te ne bom odgnala pa če se še tako potrudim. In potem me tako lepo objameš in še lepše pogledaš, da nevem več niti kje sem kaj šele da bi glodala naprej. Menda sva si kar vsojena, ker druge logične razlage ne vidim. Prideš ko se mi sprdne, greva kamor si zaželim, da kavice v postelji in petelinjega zajtrka niti ne omenjam. Če hočem čas mi ga daš kolikor potrebujem, če hočem tebe si te lahko jemljem dan za nočjo. Skratka popolno. In če le namignem da tako ne znam, da vse te pozitivnosti nisem navajena, da se pač morava vsake toliko skregat, se nasmehneš in jaz sem že spet vsa blažena v tvojem objemu. Jah, kaj da rečem, čudeži se dogajajo, in vsaka matica paše na svoj šrauf. Prej kot slej vsi pojemo kar smo skuhali pa čeprav je zgledalo že vse zasmojeno, ob določenih ljudeh tekne bolj kot kraljeva pečenka. Mogoče je to to. Mogoče sem našla smisel partnerstva, ženskosti, življena. Ne morem stran, še manj mi vspeva nagnati tebe h kateri drugi. Razmišljava o moji beli obleki, o tvoji kravati ali ne, o zidakih za domače jasli, o agresiji tvojih spermijev, o življenju, o naju. In vse je tako logično dokler si z menoj, dokler me razum ne prebudi in prične glodati z vprašanji Kako to? Kako jaz? V čem je trik? Nemogoče je ljubiti tako iskreno, ljubiti mene, drobtinico velikega hleba ki ti je poleg mene še na razpolago.
Oh ti moj filozov, ti veš, da bom nekega dne vse vrnila in tudi če ne, dovolj ti je, kot praviš, moj nasmeh.

In vse socialne delavce za njihove nestrokovne poteze, katerih posledice so bile tako ali drugače ogrožanje prosilcev pomoči, je potrebno sankcionirati. O tem ves čas pišem, nekompetentni ljudje z miljon diplomami na ključnih mestih državnega sistema, funkcioniranja, ki ne funkcionira. In brez izkušenj, 4 leta faksa, ki so ga financirali starši, in potem super služba, brez odgovornosti, pa če ravno s svojim imbecilizmom zjebeš par družin, pač nisi mogel predvideti, da se bo tako končalo. That’s it. Kdo sploh so tej ljudje s toliko pristojnosti, ki dajajo in jemljejo finančne pomoči kot in kadar se jim zazdi, ki zapirajo mladostnike v poboljševalnice in umobolnice kakor se jim poželi. Kdo so tej ljudje ki si lahko vse to privoščijo brez, da bi za napake bili degradirani, suspendirani ali izločeni. Mlade smrklje rožnatih otroštev z jebano diplomo v roki, ki nima pojma kaj je življenje, kaj trpljenje, garanje, jokanje, stiska. In potem taki ljudje krojijo vsode tistih, ki vsega tega nimajo, ki razen bede ne poznajo drugega. Socialne centre je potrebno ukiniti, socialne delavce zaposliti kot administratorje, proizvodni kader ali kaj podobnega. Ustanovi naj se socialna policija, ki naj nadzira stanje na terenu in tam tudi ukrepa. Ne rabimo toliko birokratov kot se jih gnete v pisarnah lokalnih CSD. Nadzor, nadzor in še enkrat nadzor. Nad prosilci pomoči, nad tistimi ki jo delijo, nad zlorabami, nad ukrepi in nenazadnje nad opozorili bližnjih in širšega okolja. Menefregistični in vase zagledani kader tu nima kaj početi.

Dobitna kombinacija poštenih ljudi. Odpri in zadeni. Če v notranjosti kuverte najdete napis RUBEŽ, dobite brezplačni paket Rdečega križa; če odkrijete napis DELOŽACIJA, brezplačno bivanje v domu za brezdomce ali najbližji umobolnici; če ste odkrili oba dobitka, vam najprej čestitamo, potem pa v imenu države poklanjamo doživljensko možnost izvedbe samomora, brez omejitev, kjerkoli in kadarkoli. Poizkusite tudi vi. Bodite delavni in pošteni in država vam bo za vedno spremenila življenje.

Tako je to danes. Delajte, delajte in garajte, vstvarjajte si domove s krediti in plačujte davke. Živite pošteno, da bodo lahko drugi bogateli. Ne prosite ampak poslušno garajte, dokler vaša podjetja ne propadejo. Le z vašim pridnim delom lahko dosežemo, da se bodo izplačevale visoke sejnine, kilometrine in nagrade, delajte, da bodo lahko delili tajkunske dobičke, da bodo lahko kradli s pravnimi svetovanji, lažnimi podpodjetji in stečaji. Delajte, da bodo lahko bivši funkcionarji dobili letna nadomestila, da bodo nekateri leta in leta lahko nezaposleni, da jim zagotovimo navkljub zdravi fizični kondiciji in zmožnosti za delo, brezplačna socialna stanovanja, otroške dodatke in socialne pomoči. Delajte in plačujte, da bodo nepošteni bolje živeli, da bodo resnično lačni še bolj lačni, da bodo resnično potrebni pomoči res brez pomoči, da boste tudi sami lahko nekega dne vse izgubili, da vam bodo lahko pobrali, ker ne boste enkrat plačali, da boste ostali brez ničesar in se hrabro za domovino žrtvovali.

Dva samomora v istem dnevu v istem kraju. Trije otroci (od 3 do 7 let) brez očeta in žena z dolgovi in cvetočim grobom. Dva starejša otroka prav tako brez očeta in žena brez moža.

Tišina ob jutranji kavi in komentar, ki jo prekine: Pixxa, to morš pa res bit na tleh, da narediš kaj takega. Ja, tih odgovor, treh otrok ne pustiš kar tako. In spet tišina in pogledi, ki bi radi razumeli. In komentar nekoga, ki nikdar ne preklinja poln kletvic, da sta bla to poštena človeka, da kxxac še ta država, da gre vse v pm in spet tišina in zamišljeno srebanje kavice.

Potem smo se porazgubili, vsak na svoje delavno mesto in ne gre nam iz glav to kar se je zgodilo. In ne bom o tem razglabljala in na dolgo pisala, ker ne morem, ker mi gre na bruhanje, ker se mi gnjusi ta gnili sistem.

In vsi so pretreseni zaradi jame v kateri leži na stotine neznanih kosti in pljuvajo po komunizmu, po Titu in socializmu. Povojne čistke, ubogi ljudje. Pa vseeno takrat nismo bili lačni in vesili se niso zaradi gmotnih težav. In če so bile čistke namenjene tem, ki danes kradejo, potem jih je bilo premalo.

In lepe besede in obljube in manipulacije in laži si vtaknite tja od koder vam najbolj smrdi.