Nazdravljam Bogovom

Ateistka s pivo v roki in pogledom v prazno. Tema, dež, ogorek cigareta, ki še vedno gori in solze, ki ne pogasijo bolečine. Popolna harmonija, začetka, konca, nadvlade in ponižnosti. Vsemogočni se bohotijo v vsej veličini. In jaz čakam. Tukaj. Čakam nov udarec. Kot bi me bičali.

Le, zamahni!

Nimam več volje, niti želje. Predajam se.

Ves moj razum namreč ne zmore,  z nobeno  logično formulo, ki mu je na razpolago, razvozlati smisla tega kar se dogaja.

Prvo naklučje je bil spermij, ki je oplodil jajčece in nastajati je začelo moje telo. Drugo naklučje izbor duše, ki ste mi jo vdahnili. Potem je bilo polno čudovitih naklučij in potem tisto strašno, ki je vzelo vsa prej tako čudovita. In potem sem po naklučju preživela in po še večjem naklučju postala mati, a spet je nanaslo na naklučje, in kot je bil lep dar čudovito dete, ki sem ga povila, tako grozno je bilo prekletsvo vzgajati ga sama. A sem spet po naključju preživela. Kar nekaj let, kar nekaj lepih naklučij. In potem, ko sem že mislila, da so se naklučja končala si mi ponudil ljubezen, na katero nisem bila več pripravljena. Polno, popolno. In čudovit sad te ljubezni. A seveda, morala bi vedeti, da za toliko lepega obstaja naklučje, ki bo izravnalo tehnico s tistim grdim. Potem smo trpeli. Vsi vpleteni, ker ni bilo nobenega naklučja, ki bi to preprečilo, ker se je moralo tako zgoditi.

Potem sem po naklučju poskusila umreti. A mi po drugem, naklučju namreč, to ni uspelo.

Potem smo se delali, kot, da smo nekaj razumeli, a po naklučju, tisti, ki bi morali niso.

In še potem so se zgodila naklučja, ki so me pripeljala v nenaključno odpoved službe.

Po naklučju, sem ostala brez denarja in obetalo se mi je da, ga bom imela še manj.

A finančno skrb je po naklučju pregnal odhod ljubljenega.

Zdaj sem bila sama z otrokoma, brez službe, brez partnerja. Brez veze. In potem je nastal tisti grdi prejšnji blog, kjer hrepenim po smrti.

In drugi dan, pravzaprav že isti malo kasneje, so mi sporočili, da sem sprejeta v službo o kateri sem vedno sanjala in niti najmanj pričakovala, da bom sprejeta, prekleto naklučje. Nisem si drznila preveč se razveseliti, saj sem vedela, da pride novo naklučje.

Kmalu.

Odkrili so patološke tvorbe v nekaterih organih mojega telesa.

In potem sem nazdravila nebu, po naklučju z nasmehom na ustih in solzami, ki so kapljale po obrazu.

Popolno.

In to vse po naklučju.

  • Share/Bookmark

Rada bi umrla

Nihče ne sliši krikov, ker so neslišni. Čeprav kričim. V sebi. In nihče ne vidi solz, ker jih skrivam pred pogledi. Čeprav jočem, dan in noč. Ocean solza izjočem, vsak trenutek, ko se misli, ki jih neprestano odganjam, zopet vrnejo. Čeprav nočem. Za koga vse jočem, od kje toliko solza, da nikdar ne presahnejo?

Ne zmorem več dolgo. Kot bi mi vsaka solza, ki steče po licu, pobrala delček energije. Tako sem utrujena.

In ker sem človek resnice in človek dejanj, neprestano tuhtam in tehtam katera rešitev bi bila najbolj sprejemljiva. Lahko umrem? Ne smem. Lahko živim? Ne morem. Je kakšna pot vmes? Zakaj je ne vidim?

Rada bi umrla. Želim si konec vsega tega trpljenja, da bi bolečina končno izginila. Če sem napačna, če sem odveč, če si ničesar ne zaslužim, zakaj ne bi odstranila te svoje nepotrebne pojave? Ker sem mati? Ker ju imam rada in ker me potrebujeta. Ja. Samo zato sem še tu. Ampak, ali je to dovolj? Da sem tu samo zato, da ju ne prizadanem, a nezmožna užiti vsaj delček sreče in je deliti z njima. Kako zaboga naj jima pokažem, da je vredno verjeti, ko pa se je meni kljub temu zrušil cel svet. Kako naj jima vcepim v glave, da je dobro z dobrim poplačano, ko pa je bilo meni s slabim. In nenazadnje, kako naj jima razložim, da bosta nekoč ljubljeni če bosta ljubili, ko pa jaz nisem. Ne znam lagati. Kaj jima potem lahko dam? Kosilo, prevoz v šolo, čisto posteljnino? Je res to smisel življenja?

In potem ta mamlijva misel na smrt. Odrešitev. Mir. Nikomur ne bom več v napoto. Od nikogar ne bom več nič pričakovala, predvsem pa eno veliko olajšanje, da sem končno naredila nekaj dobrega, za tiste, ki jih kakorkoli omejujem z mojim obstojem.

Ko bi le zmogla oboje. Umreti brez, da bi otroci to opazili.

In tako spet jočem in čakam, dan, ko bodo solze usahnile. Tako ali drugače.

Le nočem več živet.

  • Share/Bookmark

Poporodni užitki ali carski rez ima konfekcijske prednosti

Kmalu bo 3 mesece kar sem povila še eno čudovito deklico. Tokrat ni šlo po naravni poti in so bili v bolnišnici primorani narediti carski rez,  saj se tamali nikakor ni zdelo primerno zakorakati v svet z glavo navzdol. Rešitev se mi je potiho zdela super, saj sem predvidevala, da je carski rez napram 11 urnemu porodu, ki sem ga imela pri prvi hčeri, mala malica. Potem pa me je vseeno stisnilo, ko so mi povedali, da ne bodo čakali do konca nosečnosti, ampak bodo zadevo opravili prej. CTG je pokazal popadke, ha ha, če bi jih hoteli, jih ne bi bilo. No, kakorkoli že, čez kakšne 4 ure sem se zbudila. V svinjko hudih bolečinah, brez kakšnih efektivnih analgetikov, ker da ti škodijo mleku, ki bo nastalo v dojkah. Mimogrede, po carskem rezu se mleko formira komaj tretji dan, tako da drugje po svetu porodnice prvi in drugi dan nafilajo z vsemogočimi analgetiki, tako kot pač to naredijo pri ostalih pacientih po operativnem posegu, ampak pri nas na primorskem to ne gre, vzgajajo močne matere bi lahko rekli. Otroka ti pokažejo za nekaj trenutkov potem ti ga odpeljejo, tako da resnično ni ničesar kar bi v prvih dneh lajšalo preživetje.

Pa je minilo tudi to in smo preživeli. Težko, saj je okrevanje veliko daljše kot po normalnem, pa še tako težkem porodu. Bolečine pa so še kak mesec neznosne. Ne moreš sedeti, ne moreš ležati, ne moreš dvigovati, ne lulat ne kakat, niti prdnit, kot si to počel prej. Midve s tamalo sva imele še to srečo da sva domov prišle v tednu, ko je zunaj trdovratno vztrajalo sonce s 37 stopinjami celzije, mi pa seveda brez klime. A kot pravim smo preživeli.

Potem po dveh mesecih, ko se zaveš, da si še vedno ženska in si poizkusiš stare obleke pa spet šok. Seveda je vse tesno, tisto kar spraviš gor te pa po uri ali dveh tako stiska v predelu maternice ali šivov, da preprosto spet zvlečeš nase stare zguljene hlače od trenirke, ki jih guzaš že celo nosečnost.

Pa sem si rekla, da grem po nekaj novega. In sedaj pride najlepše. Stavek: “Rabim nekaj širokega v pasu, ker me bolijo šivi po carskem.”.  In ne nekaj širokega ker je ostalo še nekaj trebuščka. In ne nekaj širokega, ker nisem več tako suha kot prej. Enostavno rabim širše hlače zaradi zdravstvenih težav. Ha ha, to je bil tako dober občutek, pa še prodajalka je bila gmotnejša od mene. Male male radosti. Mala zadovoljstva, ko pomislim da sem še vedno tudi ženska. Veliko veselje, neizmerna radost pa sta ne glede na carski rez, trebušček, ženskost ali bilo kaj drugega doma, ob pogledu na to čudovito dete, ob dotiku nežnega lička, ob nasmehu tega čudežnega, tako pametnega, tako zrelega in lepega otroka. Še lepše pa je to, da je moja.

  • Share/Bookmark

Ali je kakšna razlika med potico in 3.002 euri??

Gospod premier so izjavili, da s 3.002  EUR mesečno težko preživijo. Reprezentanca in ostalo, seveda. Pa me novica skoraj ni ganila. Potem pa včeraj le vidim tiskovno konferenco, na kateri dekle s tresočim se glasom   razigranima politikoma oponaša težave izigranega ljudstva. Naj na tem mestu priznam, da sem celo odložila delo in prisluhnila, saj so me dekletovi očitki, kljub dejstvu, da vem, da so upravičeni, presenetili. Že dolgo tega sem se namreč z usodo hlapčevske črede sprijaznila, misleč, da večina ljudi tako ali tako ne uvidi teatra, ki nam ga prikazujejo, da večina še vedno verjame, da večini, dokler ima za kruh in mleko, sploh ni mar. In končno, da večina itak nima jajc, da bi kaj ukrenila. In potem ta deklič gospodi jasno in glasno  razodene svojo vednost. Vednost, ki je mimogrede čista resnica. Žejne nas vozijo preko potoka, obljubljajo reforme, ki nam bodo v prid, razlagajo, kako je potrebno zatiskati pasove,  da bodo drugi lahko odtiskali svoje, laži, laži, laži.  Svinjarije, za katere so odgovorni, rešujejo na naših plečih in potem naš ljubi, primorski premier, razigrano izjavi, da ve, kako nam je, da tudi on s svojimi 3.002 euri na mesec le s težavo preživi. Bog se usmili. To je znesek desetih mesečnih prilivov povprečnega upokojenca, ali 10  nadomestil porodniškega desetim brezposelnim materam, 15 otroških dodatkov za povprečno obubožano družino, največkrat pa polovica letnega dohodka povprečnega slovenskega državljana. Pred par stoletji so za take izjave letele glave. Nam pa se naš vdani pastir ob izjavi nasmiha.  S tem, da je jasno, da je 3 tisoč eurov, ki jih omenja, uradno prikazan dohodek in ne drznem si pomisliti koliko je vseh ostalih dodatkov, sejnin, kilometrin oz. katerih stroškov gospodu ni potrebno plačevati, ker to zanj počnejo ljudje s 300 euri mesečnega dohodka.

Naj jejo potico, če nimajo za kruh, je bilo nekoč nekje izrečeno. Pa so jih obglavili. Nam pravijo: razumemo vas, ko nimate za kruh, ampak tudi nam ob potici ni lahko.  Bomo pa vseeno Grčiji posodili nekaj sto miljonov, pa banke in cestna podjetja, pristanišča in železnice bomo rešili z nekaj miljardami. Elektriko, benzin, plin in vodo bo treba sicer nekoliko podražiti, a vedite, da  vas vladajoči  ob minimalnih dohodkih razumemo. Vsi smo na isti ladji, vsi plujemo v isto smer. Le sprijaznite se že enkrat, da je vaše mesto v podpalubju. Zaenkrat še brez okovov, toda prepričani smo, da boste lahko tudi prostovoljno priveslali naše kraljestvo v obljubljeno deželo.

Ljudje, jejte potico!  Kraljem glave ne padajo več.

  • Share/Bookmark

Menjava sprednje žarnice pri Renault cliju – misija nemogoče

V devedesetih letih je bilo vse enostavno. Imeli smo jugote, stoenke, golfe ali kakega starega Fiata in njihovo vzdrževanje je bilo vsakemu z vsaj nekaj delujočimi celicami v možganih mala malica.

Spomnim se obvezne opreme, ki seveda ni bila prva pomoč in trikotnik ampak torba šraufencigerjev, kladivo, razni ključi, “puc karta”, nadomestne varovalke in žarnice pa še kaj bolj ali manj mehaničnega.

Še danes se natanko spomnim težke jeklene palice, ki je vedno ždela pod sovoznikovim sedežem za potolč po zaganjaču, ko stari dobri yugo ni vžgal. Potem, pa je nekoč nekdo “rahlo” okajen, ki je sedel na zadnjem sedežu to palico zatipal z nogami in z njo tako za štos začel udrihati po drugem “rahlo” okajenem, ki je sedel pred njim.  Zahvala gre žganju in drugim opojnim substancam, da poškodbe niso bile tako občutene, kot so bile videne, je pa potem palica letela v kofano. Bila je vsestranska, za italjane, haha, kako barufo, no ja predvsem pa za zaganjač.

V glavnem v prtljažniku se je vedno poleg platojev piv trlo mehanične opreme. Danes pa grem dol, da menjam eno klinčevo žarnico na Cliotu in ugotovim, da je to nekaj nemogočega. Sicer  spravim mehanizem ven iz parabole ampak, da bi razumela kako se sama žarnica sname z mehanizma pa ni šans. Skočim v kofano pogledat za kakim šraufncigerjem ali kako kladico, pač nekaj ostrega, da privzdignem stiščke, ki naj bi blokado zagozdene žarnice spustile in kaj  najdem v kompletu z napisom RENAULT? Nič. Ena sama jajca, kot se za te čase in to super unijo razume: prva pomoč, trikotnik, žartnice. To je vse. Zdaj si pa lomi nohte če nimaš pogriženih. Dobro da sem noseča in se ne morem sklonit v notranjost havbe sicer bi zagotovo poiskusila z zobmi.

Kakorkoli že. En čas se matram, stiskam, širim, potiskam, vlečem a žarnica ne popusti. V prednjem predalu najdem pinceto, nekaj privzdigujem, nekaj širim ma ni šans. Ne gre, pa da se jebeš ne gre. Sprevim vse spet na mesto, celo v drugem poizkusu navoj mehanizma v parabolo prime. Toda, kaj zdaj. Danes in jutri itak ne grem nikamor, toda v ponedeljek je služba.

Policaj, ki me je pa pred domom ustavil in rekel, da naj zamenjam žarnico je bil razumevajoč, kakšen bo naslednji. Bila sem odvezana, nisem mu pokazala dokumentov in zlagala sem se, da ne vem da že en mesec žarnica ne gori, in on predvidevam je vse to vedel. Pravzaprav imam občutek, da se je namensko ob tisti uri postavil tja, ker mi že dolgo vsi blendajo in glede na široko raznolikost strank, ki me dnevno obiskujejo ni dvakrat za rečt, da mu ni bilo naročeno. Tako prijetno se je namreč smehljal. Ampak gospod policaj, ne gre. Imam krvavo roko, črne nohte in tista žarnica ni šans da se spusti.

Obljubim, da jo bom zamenjala. Bom probala nategnt še kakšnega benzinajota, ma ne verjamem, da mi bo keri verjel, da ne znam ;)

Je pa treba vzet v zakup, da smo tu, na sončni strani alp drugače vzgojeni, da je balkanska mentaliteta napram tisti ala france preveč logična in da si bo treba vzeti čas, da bomo naštudirali kako tisti jebeni stiščki spustijo vzmet, ki drži žarnico.

Če ne bi bilo recesije bi šla po nov avto.

  • Share/Bookmark

V čemu je smisel

Spodaj zemlja, zgoraj nebo, vmes neke vrste življenje. Obstoj. Družba in njeno postavljanje pravil, duhovnost, ki naj bi ta pravila prehajala, mi, jaz in vse ostalo sranje, ki me opredeljuje, omejuje, označuje, definira, pogublja. Čemu toliko misli, kje najti besede, ki bi jih opredmetile, razložile. Razjeda, ki razjeda in nič ne dožene, pa če prav razume, da je ravno ta nič rešitev velike uganke. Toda človek nekako ne zmore sprejeti nule kot absolutne resnice, enostavno ne gre, da bi nič definiral mene ali njega, vse nas.  Mora biti nekaj več, stotinka v pozitivo ali negativo, košček nečesa nekje, ker ta jeban nič je tako nerazumljiv.

In vsako jesen odpade listje z utrujenega drevja in vsak dan zaide sonce z naveličanega neba, in tudi mi še vedno bijemo svoj boj, hitimo, bežimo, trpimo. Toda čemu? Čemu listje in sonce vztrajata? Na koncu le odpadeta in zatoneta. Zakaj jima mi sledimo, v nedogled, leta in leta, generacija za generacijo, stoletje za stoletjem, na koncu le umremo. In zakaj se ponovno rojevati in zakaj živeti? Ne vidimo niča? Ga le ne želimo uvideti? Nič, je preprosto nič in vse zatiskanje oči in preusmerjanje pozornosti je le spreten trik, ki nam “pomaga” da gremo naprej.

Ko pa je tako lepo objeti nekoga, ki ga ljubimo, skrbeti za nekoga, ki smo ga ustvarili. Čudovito je sploh imeti možnost neko bitje ustvariti. Vzgajati, negovati, oblikovati, po merilih, ki nam jih postavljajo drugi. Za neko skupno dobro, skupen cilj. Komu tako nujen, da ga vsi nebogljeno izpolnjujemo? Kolikšno ceno plačujemo, da zadostimo temu kar od nas pričakujejo. Lažemo naivnim očem, bodi pošten, bodi marljiv, bodi to in ono, ker le tako boš del družbe, ki te bo takoj za tem zavrgla. Zakaj si ne dovolimo kršiti vsega tega sranja, pustiti dušam, da so kar so, pa še tako slabe, še vedno so edinstvene, ne nujno nepotrebne, ne nujno neuporabne. Mogoče so celo boljše od tega kar nas učijo da je dobro, da je bolje.

Ozračje je na območju, ki ga kakorkoli dojemam, torej ali v njem bivam, ga slišim, vidim, doživljam ali karkoli že, iz dneva v dan turobnejše. Gledam ljudi, kako počasi padajo na dno, ravno na tiso dno s katerega so jih nekoč tako entuzjastično prepričali odskočiti. In sedeaj se tja vračajo, taki kot so takrat bili, brez nič, brez blagostanja, brez duhovnega miru, le  nekoliko starejši, izmučeni in zrelejši. S spoznanjem, da bo tisti nič, ki so ga nekoč davno tako jasno videli, le bistvo vsega kar so naredili oz. tega kar sploh so.

Nekateri so se predali, nekateri vztrajajo, nekateri še upajo. Jaz se pripravljam na novo življenje, ki ga bom povila konec meseca junija. Sem ena tistih ki se je predala a še vedno vztraja in upa. Ironija je da se vse to lahko poraja v eni duši. Obup in up. Veselje in skrb. Volja in nemoč. Smisel. Nula in vse.

Ravno sem zribala stanovanje. Lepo diši in lepo se sveti. Malo sem utrujena, noge mi zatekajo. Predragi je nevem kje, nekam pobegnil, ker sem preveč godrnjala. Po svoje ga razumem, z mano je težko, po drugi strani ga obsojam, ker ne vidi, da to ni dovolj. Vztrajam. On tudi. Prevzemava odgovornost za to kar sva spočela. Čeprav ljubezen ni dovolj. Čeprav bi potrebovala veliko drugega. Bije se boj v vzdržljivosti, živčni boj, do onemoglosti. Čeprav je včasih prav lepo in čeprav se včasih ta lepota stopnjuje do viška tako kot boj. Imava vsega preveč in veliko premalo. In čemu? V čemu je smisel?

In to nebogljeno dete bom lahko le ljubila tako kot si želim, vzgajala in oblikovala kot je treba. Mu dopovedovala kaj je prav in kaj ne, mu lagala v kaj verjamem, spodbujala da bolje kot jaz sprejeme družbene norme, ga oblikovala v to kar se od mene pričakuje da se izoblikuje. Da se bo lahko nekega dne spraševal čemu.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kaj vse lahko v Sloveniji počne človek z akademskim naslovom…

… če nima vez in poznanstev, če nima vsaj 40 let in torej za seboj vsaj 10 let izkušenj, če je magisterij opravil z odliko, ker ga je to enostavno zanimalo in medtem ni lobiral, klačeplezil in kot se to spodobi lezel v rit vsakemu prof., dr., doc., mag. in ostalim pm, ki jih je na poti do cilja srečal?  Kaj lahko v RS počne nekdo, ki je preprosto pameten in preprosto pošten in preprosto brez kakršnekoli podaljšane roke v katerem koli sektorju slovenske skorumpirane sfere? Lahko vozi taxi. Lahko pometa pločnike. Lahko celo kelnari ali pa cele noči peče kruh. Res, lahko. Tudi sama nisem verjela, toda v Sloveniji se da. Ne moreš pa z magisterskim nazivom biti poštar, zaporni paznik ali turistični vodnik. Še manj si lahko kak uradnik, matičar, bankir ali podobno, saj na vseh teh področjih že krepko ogrožaš tistega, ki bi te v službo sprejel. Po drugi strani pa seveda ne moreš postati mladi raziskovalec, ker si glede na to, da si opravljal magisterij po starem načinu, torej ne po bolonjskem in je torej trajal dlje, starejši od 28 let. Ne moreš postati asistent, ker na to mesto že več let čaka nek tvoj kolega, vsaj tako ti neuradno sporočijo s fakultete na kateri je razpis za delovno mesto bil objavljen. O kakšnem predavatelju ali katerikoli drugi obliki zaposlitve na univerzi, tej ali oni, pa lahko samo sanjaš, saj je večina tam zaposlenih imenovana na položaje s posebno doživljensko imuniteto. Potem poizkusiš razna ministrstva in nižje urade in glej ga zlomka, tudi tu te ne sprejmejo, pa čeprav imaš od vseh prijavljenih najvišji naziv, in če se ti celo posreči da tvoje skromne izkušnje zadostujejo razpisnim pogojem, potem gotovo nimaš tistega klinčevega strokovnega izpita, ki so si ga izmislili, da ga moraš imeti, pa če ga slučajno le imaš, potem pa gotovo nimaš licence za predpraskanje po nedepiliranih jajcih od urada za nebuloze po nevem kateri klinčevi odredbi bla bla bla bla. Mogoče bi bilo lažje, če bi objavili sliko kandidata, ki ga pričakujejo, potem bi vsi ostali privarčevali na času, papirjih, kuvertah, priporokah in ostalem. Da o benzinu in vinjetah za razgovore, ki so potem, čeprav so ožji od ožjih izborov, vedno porabljeni v prazno.

Skratka v Sloveniji vam bo z magistrskim nazivom odprtih veliko možnosti. Le iznajdljivi morate biti. Kot zatrjuje naš premier Borut Pahor je naša državica pravna, ampak res pravna, tako da se ne bojte, da bi bili zaradi skorumpiranosti celotnega sistema zavrnjeni za pridobitev katerekoli službe, če izpolnjujete pogoje za zasedbo takšnega delovnega mesta. Ker pri nas se to gotovo ne dogaja.

Torej, junija bo leto, kar moj predragi nosi akademski naziv magister znanosti in jaz sem nanj tako kot vsi ostali, ki ga poznamo in globoko cenimo resnično ponosna, pa ne zaradi potrdila, ki mu ta naziv dodeljuje ampak zaradi njegove izjemne inteligence in razgledanosti, bi se reklo, da od kar je ob nama zelo redko odpiramo strokovne knjige ali brskamo po internetu za določenimi podatki, ker jih navadno naš magister vse strese iz rokava. Na začetku sem še preverjala, ker nisem verjela, pa potem spet, ker je bil na vse prošnje za zaposlitev negativen odgovor, pa sem zmotno mislila, da ne dosega naziva, ki mu pritiče, a sem se vedno znova počutila le slabše in slabše, ker sem na račun tega pokvarjenega sveta sploh podvomila v njega. Danes vidim, da je sposoben veliko veliko več, kot večina ljudi, ki odloča o naših življenjih, da bi komot zamenjal ministra Golobiča ali katerega drugega podobnega nebodigatreba, celo soseda Pahorja, a je premalo umazan, premalo komolčarski, predvsem pa povsem nepohlepen. A to še ni tako hudo, saj nihče od naju ni ravno stremuh, boli me pa ko vidim, da je zavrnjen na raznih inštitutih ali podobnih raziskovalnih agencijah, ker vidim da bi rad naprej. Preveč znanja vre v njem, da si ne bi želel doktorske dizertacije, a je le ta brez službe predraga in torej nedosegljiva, še posebno če veš da boš čez nekaj mesecev postal očka.

Večkrat se smejeva na račun tega magistrskega potrdila, saj je papir na katerem je odtisnjeno tako trd, da si niti riti ne moreva z njim obrisat. Potem ga preklinjava, ker je velikokrat prav akademski naziv razlog za zavrnitev, ker je preveč za poklice, ki zahtevajo srednjo ali poklicno izobrazbo, zatajiti ga je pa tudi težko, saj potem v obdobje zadnjih petih let življenjepisa ne veš kaj napisat. Včasih ga povišujeva v višave in snujeva razne komične in tragične scenarije, ki bi se lahko odvili, če bi ga lahko vnovčila. Največkrat pa vidim, da ga iz dna srca sovraži in obžaluje. Da je razočaran, da ga je želja po znanju tako močno vlekla, da se je odrekel vsemu ostalemu, da danes na račun tega nima nič. Ne izkušenj, ne bodočnosti, ne finančne gmote, ki bi mu omogočila, da se poščije na sistem in kljub njemu naredi iz sebe to, česar si želi, česar je zmožen.

Nekoč sva preverjala vse te razpise in sklenila da se prijaviva oba, on z izobrazbo, jaz z izkušnjami. Najprej so odgovorili njemu, da ga niso izbrali ker nima dovolj izkušenj, potem so odgovorili meni, da me niso izbrali, ker nimam ustrezne izobrazbe. Ha, ha… Saj ni res pa je. Če ne drugega se nasmejeva. In če ne drugega ima severnoprimorska najinteligentnejšega taxista v regiji.

  • Share/Bookmark

Končno sonce

Ga ni hujšega za primorca kot sta mraza in nenehno deževanje, če pa vse skupaj začinita še megla in poledice pa nam to povzroči tako depresivno počutje, da postanemo čista mehanična bitja, ki rutinsko opravljajo delo brez vsakršnega življenja v sebi. Danes pa je posijal sonček. Mrzla, mokra tla je ogrelo, nebo se je razjasnilo o megli pa ni ne duha ne sluha, saj po ne vem koliko dneh moj pogled zopet seže do cerkvice in vasi na bližnjem hribu. Čudovito. Nekdo je na jutranji kavici pred kakim dnevom omenil da je bilo od 21. novembra do zdaj le 4 dni brez padavin. To pomeni da smo gnili v dežju skoraj dva meseca, od tu torej vsa melanholija, utrujenost in ne volja. Danes pa je spet lepo. Naš primorski sonček je razblinil vse oblake. Upam da bo trajal, da naberemo novih moči.

Zračim. Uživam. Dete si je privoščilo kopel. Jaz grem podirat drevešček, skuham nekaj dobrega, potem pa na prijeten izlet v Posočje.

Ko bi le sijalo še kak dan.

  • Share/Bookmark

Kam je šel pa Štern?

Gledam tle po blogosu, pa nič kej pametnega (beri drugačnega, zanimivega, nevsakdanje obremenjujočega ipd.) in štrknem k VIPovcem če so se gospoda Šteren mogoče kaj oglasili in kaj nerazumljivega oz. odpisanega napisali pa vidim, da jih sploh več ni. Ni? Kako ni? Kam so pa šli? A je spet kaj ušpičil al mu je enostavno dokurčilo, saj tej blogi sploh več niso to kar so bili. Seveda se ne jemljem sama kot merilo saj je moj blog dokaj dekadenčen v tem času. Vsi smo nekam nezanimivi in neažurni in neaktualni in nefaking ne vem kaj. Ampak da padajo že zvezde mi pa ni všeč.

Torej kaj se tu dogaja? Kam je šel omenjeni? So to zadnji izdihi ali zgolj selekcija?

  • Share/Bookmark

Vse smrdi

Potrebovala bi antidamfpsihobiotik ali kaj podobnega, morda egostabilizatorje oz. karkoli bi me spravilo v prvotno stanje. Predvidevam da gre za hudo hormonsko neravnovesje, ki poleg nosne sluznice močno prizadene tudi možganske receptorje za dojemanje sebe in okolice kot pripadnika človeške vrste, saj o tej v moji percepciji že doglo ni ne duha ne sluha.

Vse smrdi. Stanovanje smrdi, avto smrdi, obleke smrdijo, ljudje in površine okrog mene smrdijo, jaz smrdim. Vse smrdi. Posledice pa so katastrofalne, perem, brišem, čistim dan za nočjo, dišeče palčke, svečke, parfumi, deodoranti, mila, šamponi, mehčalci in celo varekina so zapolnili vse koticke mojega domovanja. Vrečke za smeti se polnijo s svetlobno hitrostjo, umivam, tuširam, kremam se po stokrat na dan. Edino kar ni čistilo ali neka druga dišeča stvar in mi diši je moja hči, njeni lasje in sveža hrana. Vse ostalo in vsi ostali smrdijo.

Sterilizirano stanovanje me je končno pomirilo. Kako je lepo. Lučke na novoletni jelki, prijeten vonj po čistoči, zvok Queen of the damned, moje telo na obrisani sedežni garnituri in 7000 dni v Sibiriji v opranih rokah. Čudovito vzdušje, čudovit dan, predvsem pa nič ne smrdi :mrgreen:

Vem, da ni zdravila, vem da nisem smrtno bolana ali ranjena. Vse vem, vse to sem že nekoč davno preživela, nisem pa vedela da po 10. letih človek vse to še težje prenaša. Jah, nič, če ne prej, bo čez 6 mesecov bolje, ko bom postala še enkrat mati.

  • Share/Bookmark

Merry Crisis and a Happy New Fear

Dragi teroristi, komunisti, kapitalisti, demokrati, socialisti in pahoristi, vsi isti, dragi manipulatorji, agitatorji, lažnivci, kradljivci, kot pove že sam naslov, tudi vam eno lepo lepo krizo. Pa še glasbena voščilnica:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Bravo Hit-ovci

Moralno, duhovno ali kako že, podpiram vse zaposlene v igralniškem sektorju podjetja Hit d.o.o. in jim čestitam za složno in samozavestno 6 urno stavko, ki so jo izvedli to soboto, 21.11.2009, v najbolj obiskanem času igralnic, torej v večerni smeni, in katero nameravajo nadaljevati prihajajočo soboto in sicer z 12 urnim prenehanjem dela. Mislim, da za vami stoji vsa Gorica, pa še kdo izven nje. Vsaka čast tudi študentom, ki sicer od podpisane ali odpovedane kolektivne pogodbe nimajo nič, pa so kljub temu solidarno stavkali z zaposlenimi.

Pred mnogimi leti sem bila tudi sama del tega tima in približno vem kaj pomeni delati noč za nočjo, praznike, petke in svetke in kaj pomeni če si med eno in drugo nočno smeno ne utegneš odpočiti ali če nisi prost niti en vikend v mesecu, toda jaz sem bila študentka in ščitil me ni noben zakon, pravzaprav pa sem takrat krvavo potrebovala denar in mi izčrpanost, neprespanost in delavna nedelja niso predstvljali problema, samo da sem dobila za študenta nadpovprečno plačo. Vem pa da takega ritma kot redno zaposlena ne bi zdržala, zatorej razumem, kaj pomeni enostranska odpoved kolektivne pogodbe za igralniški sektor. Mogoče se bo našel kdo, ki bo rekel, da imajo tako ali tako previsoke plače, da jim torej dan več ali nočna več ne bi smele predstavljati ovire, ampak verjamite da je to krvavo prislužen denar. Pa še nekaj, delavci v slovenskih igralnicah so najslabše plačani delavci napram tujim casinojem. Sploh pa če pomislimo kakšne dobičke ustvarjajo in kakšne nagrade si na račun njihovih žuljev izplačuje uprava, nadzorni svet in ostala smetana, ki si je to pravico izborila. Seveda nič drugače kot v ostalih podjetjih v Sloveniji. Na račun delavcev nekateri vozijo za pol kamijona velike đipe, se vozijo v nekaj deset metrov dolgih jahtah, zidajo mondene vikende in vile, si privoščijo kar jim pač njihov bolni razum poželi. Tako pač je in čeprav mi ob vsem tem gre krepko na bruhanje in vse te ljudi iz dna duše preziram, sem se s tem kot večina nemočnih Slovencev sprijaznila, naj pač kradejo, naj žrejo, naj se bašejo, da bi se jim le zataknilo, da bi se le na koncu valjali v svojih izbljuvkih in iztrbkih, da bi jim življenje vrnilo to kar so sejali, sicer pa me tolaži misel na smrt, pred katero nihče ne zbeži in pred katero vsak uvidi svojo zmoto in verjamem, da zna biti to uvidenje najhujše plačilo oz. najlepša nagrada za dejanja, ki so nas tokom življenja definirala. Nekje mora biti pravica, pa če se sliši še tako utopično. Mi je pa všeč, da se delavci Hit-a ne dajo, da so odločni in složni. In kot je rekel predsednik sindikata, hvala upravi, da jih je tako enotne naredila. Upam, da bodo s to neomajnostjo okužili tudi delavce po ostalih slovenskih krajih, ne za 600eur plače ampak za več, za tisoč, za nagrade, za udeležbo pri dobičku, za vse tisto do česar imajo pravico vodilni kadri, zakaj pa ne, kdo pravi da si delavstvo tega ne zasluži, kdo si drzne označevati za kapital zasebnikov nekaj kar so ustvarjali naši in njihovi starši? Treba je udariti po mizi, treba je lakomnim managerjem in lažnivim politikom utepsti v glavo da brez nas ni mercedesov, ni bmw-jev, ni Karibov niti cenenih prostitutk, kokaina in glamurja. In edino orodje je stavka, upor, bojkot vsega, bojkot vseh.

A ne verjamem da bo prišlo tako daleč, držijo nas na nitkah, vejo do kje smejo.

A jaz upam. Sem tako prekleto pošteno vzgojena in verjamem v pravico.

Čeprav, če bi razumeli, da raja ne rabi veliko in da bi lahko na drugačen način od nje dobili več… potem bi tudi njihovi potomci imeli več…. če pa jih postaviš ob zid….hmmm…. zna bit še zanimiv razplet ;)

  • Share/Bookmark

Rusija-Slovenija in vzdušje v Ljudskem vrtu

Uh, kako vzdušje. Že sama soglasno odpeta himna me je prikovala na kavč. V teh časih, slišati Slovenijo enotno, pripadati ji vsi enako močno čeprav tako krvavo sekajo razlike med sloje, med leve, desne, med kadilce in ne, med vsako priliko, ki lahko k razkolu doprinese. Potem pa odpojemo to našo Zdravljico tako zavedno in enotno. Vse kar rabi ljudstvo je vera v samo sebe in ta se je čeprav za nekaj minut tako močno pokazala v nas da so mi pritekle solze po licih. Kot nekoč sem za trenutek pripadala narodu, ki je včasih zavedno predvsem pa samozavestno bil svoj boj za obstanek. Kakorkoli že je s temi mojimi emocijami pa je tekma čudovita. V tretji minuti prvega polčasa prvi strel na Ruska vrata, čudovit a ubranjen. Potem kmalu spet, igra pa vse skoz perfektna, vsaka podaja sprejeta, vsklajen premišljen napad in obramba na mestu. Razen Novakoviča, ki ni in ni uspel sprejeti več podaj. Pa lih napišem tale sms mojemu dragemu: “Novakovic je podkupljen od Abramovica, Medvedjev pa bo popizdu zraven Türka ki sploh ne ve zakaj se gre, me vedno boljs spominja na Mr. Beana ta nas ata turk.” ko faše Novakovič strel v glavo. Bog kaznuje nezvestobo. In glej takoj zatem čudovita noga Dediča in gol. Jess, z malo se tako dereva da sem hripava. Fenomenalni ste, tako naprej. Deset let ne sledim reprezentanci, toda danes, klanjam se gospoda. Vmes ko pišem je že 72 minuta, zaščitili so vratarja, Norvežan je izključil prepotentrega Rusa, 3 rumeni karton za Rusijo, ne morem več pisat, potem ne morem gledat. Bomo pa verjetno ostali brez plina.

Jebiga, Slovenija gre naprej!

Se še javim in pardon za nepovezane stavke ampak kurc tipkam prek Sony Ericssona

  • Share/Bookmark

Čobane, vrati se

Čoban je upravo napustio zgradu

Pastor, vuelva pastor, es que ovejas no pueden ser sin te

Čobane, vrati se! Ovce tvoje ne mogu bez tebe. Mislili smo da sa strane ima kvalitetnije ispase. Mislili smo da najbolju travu čuvaš za sebe.

YouTube slika preogleda

lepa ….

  • Share/Bookmark

Mati idiotov je vedno noseča

Živel kretenizem, živelo sprenevedanje, živel Sarkozi, živel Pahor in davčna uprava…..živel kapitalizem, idiotizem, živeli vsi politiki in managerji, živel pohlep, živela nesposobnost….živelo vse to kar nas duši, zatira, mori….. živeli policaji, centri za socialno delo in sodno telo, živel absurd novodobnih izobražencev, živel obup delavnih ljudi, živela  pokvarjenost, izprijenost, nagrade, sejnine, patrije in elektro distributerji, živel vsak debil ki na račun poštenih dobro živi…..

Proizvodnja in prodaja vrvi. Trgovina malih ljudi.

Obiščite nas in se prepričajte…..smo edini, ki za vas najdemo pravo in dokončno rešitev.

Štrik d.o.o.

05/ 66 66 666

Prvih 100 naročnikov dobi dva izdelka za ceno enega. Ne zamudite izjemne priložnosti.

Štrik d.o.o nikdar več vam ne bo hudo!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kako? Jebano!

Zakaj sem sedaj tu in zakaj me tako dolgo ni bilo? Ker je vse tako prekleto zajebano. Bila sem namreč že v postelji pa so me 5x zbudili, en intiligentni kurac že tri noči nekaj zabija s kladivom nad mojo glavo in ko že izgleda da bo nehal, spet začne. To izgleda nekako takole, se uležeš, začne te jemati spanec, si že skoraj v njem, mogoče že tudi nekaj sanjaš, potem pa začne bum bum bum bum… Ti se obrneš, še vedno prijetno dremuckaš in jovo na novo: bum bum bum bum, direkt nad glavo, sedaj si že zbujen in poslušaš. Nič. Še vedno poslušaš in še vedno nič. Se obrneš in spiš dalje, potem pa oni kurac spet začne zabijat, bum bum bum bum, jebem mu mater, spet te predrami, spet poslušaš od kje, čakaš ali boš zmogel potrpeti a ne neha. Nič, kaj, zaspiš. In spet. Pizda mu da ne rečem čigava, začne znova. Bum BumBum Bum….jebani Buuuuuuuum. Držiš se postelje, poizkušaš se prilepiti na posteljo, samo ne vstati, ker če vstaneš potem zrušiš blok. Pa klinac spet potihne. Ok, še tokrat, probam zaspat. On je utihnil a tista nova soseda, ki tako rada nosi petke ali pa cokle v večernih urah, danes spet coklja gor in dol po stopnišču. Kolikokrat se sprašuješ, uh dobro je šlo, samo dvakrat, rešeni smo, če bo še ta drugi nehal zabijat, potem smo na konju. In ne, čeprav si nekako že prej vedel da ne bo tako, je že tu, že začenja, zasliši se prvi bum, pa drugi, pa tretji pa bum bum bum. Ma koji kurac folk zabiva 3 dni, na tak presledkovni način in to od 22.30 dalje?? Saj ne da me lih zanima ma probam ugotoviti kdo je krivec, družina nad mano je tako prekleto normalna, uvidevna, res kul, da ne more prihajat to bobnenje od njih. Počas mi je dovolj, neham premišljevat, stečem v omaro na balkonu po metlo in čakam da začne spet ropotat, da šusnem nazaj, da bi dojel, nekdo nekje, da od ponedeljka vstajam ob 5h zjutraj in da rabim ta kurčev spanec, vsaj danes. A bum je prenehal. Kaj naj zdaj, cigaret, na školjko potem se mahnem po glavi. Budala, ti še papir namečeš v školko prej ko se poserješ da v nočnih urah ni slišati štrbunka v školjki, ostali pa kar po prešernu. Ma fakof, mislim res no. Sej ne more bit tko. Tukaj se nekako konča odgovor na prvi del vprašanja in začne odgovor na drugi del ….zakaj me tako dolgo ni bilo. No, razen tega da se mi je pokvaril mobitel in da sem se 2 meseca potem drkala z nekim nadomestnim alcatelom, ker je bil moj na servisu in so ga nato odlično popravili, da so mi v avtu crknili vsi štirje žmigavci in mehanizem okna na sovoznikovi strani, da torej sedaj vozim z minco od kemičnega zataknjeno v stikalo in da kadim med vožnjo tako, da z levico vsakič rinem med moja vrata in naslanjač od sedeža, da odpiram še zadnje okno, da ne bi v avtu smrdelo, nič takega. Nič takega, da mi je crknil prenosnik in sem odrezana od sveta, da mi moj dragi dnevno prenaša svojega prenosnika gore dole 40 km, da sem sfehtala brata, da mi je posodil njegovega za nekaj dni, da v končni fazi lahko pišem ta jajca zdaj, čeprav mi ga je posodil, da sem pisala neka druga jajca, za katera sem vstajala ob 5h zjutraj, ker sem potem delala in ker v našem mega fantastičnem centru ni wirles dostopa do neta in ker po službi vozim dete na teorije, inštrumente, tenise in nevem kam še vse in ker drugače ne utegnem, pa saj bom nekoč spet spala, čeprav danes ne, čeprav je zdaj tišina. Nič takega več, ne. Razen, da so mesečni obroki za kredite vedno isti, da imajo ljudje manj dnarja in manj zapravljajo in zato jaz manj zaslužim, nič takega, da oča še vedno nič ne plačajo za otroka, da je pa kljub temu treba plačati zavarovanja za avto, za stanovanje, kupiti hrano, obleke za zimo, da ji je spet vse premajhno, da je najemnina stanovanja še vedno ista, da je elektrika vsak dan dražja, da me kurčev siol ogoljufal za HBO in 5 eurov al kaj vem kaj že, ma se mi res ne da ukvarjat še z njimi, ko jih jebe, prva prilika in me ni več. Da niti ne omenjam vsega drugega sranja, ki še smrdi okrog mene, pa to nič takega. Najlepša stvar od vsega so bile moje rolete v spalnici, ki so že dve leti pokvarjene in jih je bilo potrebno ovijati okrog škatlice z mehanizmom, če si želel, da so ostale vzdignjene na določeni višini in je prišel spet en dan, tak podoben kot tale večer, čeprav je bilo menda jutro ali popoldan, nevem, koga briga, v glavnem jih vzdignem ovijem in padejo dol, pa ponovim in spet ko se poizkusim umakniti zletijo dol, ponovim in spet, potem pa popizdim, potegnem za štrik butnem v škatlo, skoraj zlomim kazalec, prekolnem vse po spisku saj je že tako vse v kurcu pa naj bodo še ene jebane rolete in grem iz sobe, pa se le na vratih obrnem proti oknu, saj ni bilo slišati tistega strašnega reska kot vsakič ko so se sesule nazaj, gledam tja v okno, v rolete, ki kar stojijo na pol priprte, tako kot sem jih pustila in kar gledam, počasi pristopim, jih opazujem, pokukam skozi okno, če je kaka finta, pa še vedno stojijo, povlečem za trak in fak rulete se vzdignejo in tam ostanejo, ponovim še više in kar stojijo, ok, drkam dalje, spustim, vzdignem, popolnoma odprem, popolnoma zaprem in ne moreš da verjameš….rolete še danes delujejo :mrgreen:

Nauk te zgodbe? Jaz ko ena mona sedim v dnevni s prenosnikom na kolenih, sosed je onemogel kot zgleda, soseda ravnokar pričenja s cokljanjem, jaz skočim še na en čik…v glavnem pazi se me svet…rolete niso bile moje zadnje dejanje!

Zato ne me jeeeebaaaat!

  • Share/Bookmark

Eto letos ga pa ne bo…. blogres-a

Ja, čeprav jako neresna, letos je nora res mislila it na tale big blogers sensation. Neaktivno, čist neopazno, na skrito, infiltrirano, namaskirano, inkognito, toliko da vidi vse te velike pisce. Crnkoviča, fetalija, hada, no jonasa sem vidla že večkrat po tv, pa vse ostale ki jih nisem, katarino pa dajano, pa pet-g-sex-a in dr. Onixa pa vse ostale velike v dobrem in velike v slabem, resne, neresne, bolj in manj nebulozne, pametne in duhovite. Pač big names of this bloging world. But, zgleda, da ga šova letos ne bo. Lahko bi rekla …. sej sem vedla, jst itak vedno bremzam v hrib in ščijem proti vetru, da lahko prečkam cesto na določenem kraju pa izvem, ko se zebra z asvalta že čist zguli….tko to je….škoda….na momente sem se počutla skor del igre, če ravno se nisem znala igrati….

  • Share/Bookmark

Zakaj ne odda mojega komentarja…

idiot

… in zakaj v siolovem iskalniku ni seznama blogov, ki so bili odprti po 10.5.2009?? Mar izžarevam kako teroristično grožnjo za blogos populacijo ali pač nihče ne more do želenih podatkov. So moji komentarji tako prekleto prozorni, da je vseeno ali so po tem ko pritisnem na tipko oddaj komentar pod objavo, ki jo želim komentirati zapisani ali ne? Definitivno je nekaj narobe, ko sem pri tinimalini želela komentirati incident na parkirišču, ki mu je bila priča, mi je siolov portal javil da je zaznal celo podvojen komentar, pa ga kljub temu pod njeno temo ni izslediti. ?? a je kje trik ali sem spet samo jaz tisti imbecil, ki ni dojel bistva?

  • Share/Bookmark

Jebiga, vse to sem jaz

Pomotoma, čisto nehote mi je z jezika stekel naslov bloga, ki ga v vse mogočih afektih pišem že več kot leto dni, natančneje dve in nekaj, kolikor pač že piše na tej strani. In seveda, logično, si brž stekel gledat o čem pišem. Večina tega kar je zapisano ti je že tako ali tako znano, no mogoče je tukaj vse bolj emocionalno stkano v celoto, mogoče je kaka pomembna beseda dodana, kakšna odvzeta, v bistvu pa je veliko povedanega tebi že dolgo jasno. Pa sem se vseeno odločila, da preberem  tiste stare zapise, ko se skoraj več ne spomnim o čem sem pisala, ko se mi nit več ne sanja kaj me je takrat mučilo, ker sem seveda najpogosteje zapisovala, stvari, ki so glodale v meni. Spomnim se neštetih neprespanih noči, ko sem ždela pred tem temnim ekranom, včasih kaj zapisala, včasih samo brala, včasih celo objavila zapisano ali skomentirala ko me je kaj ustavilo. In potem mi je ta skriti del sebe, ki ga redkokdo pozna zbezljal iz ust kar tako. Na zlatem pladenjčku sem ti servirala ključek, ki odpira te temne predale, pa čeprav me lahko bere še sto drugih ljudi, a s te strani, me poznajo le oni in ne predstavljam si kakšen bo postal tvoj pogled ko boš prebral vse te moje izlive, momljanja, šepetanja sami sebi, ker dvomim, da je kdo resnično prisluhnil. In kaj naj ti rečem, naj se opravičujem, izgovarjam? Naj lažem, da vse to ni res, da ni v meni veliko več praznine kot si pričakoval, naj se izmikam, delam frajerka? Ne, ne morem, to sem jaz. Včasih lepa, včasih grda, pametna in neumna, trdna in mehka, nežna in groba, sem vse to kar vidiš in prebereš, sem skupek vseh vrst superlativov, ki se v meni pretakajo po vseh možnih lestvicah od in do vseh ekstremnih vrednosti. Ni zmernosti v meni, ni mavričnih odsevov, so le strogi odtenki temne barve, črni, sivi in rjavi. Ja, vem še ena floskula sedaj nastaja izpod mojih tipk, spet toliko besed in nič povedanega. Ja vem, sem veliko tega sranja v zadnjih dneh prebrala in ni mi bilo všeč, kako bi lahko potem bilo šele tebi, čeprav mi sploh ni važno toliko ali ti bo všeč ali ne, bolj me skrbi, kaj bodo tej zapisi strgali iz tvojih spominov, čemu bodo rekli NE v prihodnjosti. Potem si pa mislim, pa kaj, to sem jaz, kot že tisočkrat povedano, le jaz. In brisati ponovno ta blog ne bi imelo smisla, ker bom prej kot slej spet začela nekje nekaj zapisovati in ker je že cel moj univerzum tako prekleto zmešan naj ostanejo vsaj ti zapisi kronično urejeni, naj si nebuloze sledijo v zaporedju, če že pride dan, ko jih bo treba analizirati, če pride dan ko jih bo potrebno uporabiti. In vsi tisti minusi, ki se ti bodo porajali naj ti bodo v svarilo in če pride kakšen plus se ga preveč ne oklepaj. Sem tako prekleto nepredvidljiva, tako vihrava, divja, kljub občasnim prizemljitvam, nevodljiva. In vse kar je napisano je resnično, ne le koščki ki se tako lepo bleščijo, tudi vse tisto kar zveni umazano, vulgarno, nerazumljivo. Jebiga, to sem jaz.

  • Share/Bookmark

Kaj če grem na Trenutek resnice?

Prijelo me je, da bi se prijavila na tale tako senzacionalni kviz, ki ga vodi nihče drug kot njihova visokost Jonas Žnidaršič. Če poligraf dela tako kot je treba imam tako rekoč 50.000€ že v žepu. Resnica mi je način življenja. Resnica mi ne predstavlja problema. Edina težavo bi mi lahko predstavjala trema oz. strah pred publiko, množico, samim voditeljem, mogoče strah kako izgledam. Razmišljam. Sliši se precej enostavno in denar bi mi prav prišel. Seveda so možnosti da te izberejo zelo majhne, ampak vem, da če se prijavim in si potem premislim, me bodo gotovo izbrali, če se ne prijavim, mi bo pa vedno žal da se nisem. Luda glava, ja. Kot vedno. No, če zberem dovolj argumentov za….potem me le glejte, ker dnarja tko al tko ne bom delila.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »