Kaj vse lahko v Sloveniji počne človek z akademskim naslovom…
… če nima vez in poznanstev, če nima vsaj 40 let in torej za seboj vsaj 10 let izkušenj, če je magisterij opravil z odliko, ker ga je to enostavno zanimalo in medtem ni lobiral, klačeplezil in kot se to spodobi lezel v rit vsakemu prof., dr., doc., mag. in ostalim pm, ki jih je na poti do cilja srečal? Kaj lahko v RS počne nekdo, ki je preprosto pameten in preprosto pošten in preprosto brez kakršnekoli podaljšane roke v katerem koli sektorju slovenske skorumpirane sfere? Lahko vozi taxi. Lahko pometa pločnike. Lahko celo kelnari ali pa cele noči peče kruh. Res, lahko. Tudi sama nisem verjela, toda v Sloveniji se da. Ne moreš pa z magisterskim nazivom biti poštar, zaporni paznik ali turistični vodnik. Še manj si lahko kak uradnik, matičar, bankir ali podobno, saj na vseh teh področjih že krepko ogrožaš tistega, ki bi te v službo sprejel. Po drugi strani pa seveda ne moreš postati mladi raziskovalec, ker si glede na to, da si opravljal magisterij po starem načinu, torej ne po bolonjskem in je torej trajal dlje, starejši od 28 let. Ne moreš postati asistent, ker na to mesto že več let čaka nek tvoj kolega, vsaj tako ti neuradno sporočijo s fakultete na kateri je razpis za delovno mesto bil objavljen. O kakšnem predavatelju ali katerikoli drugi obliki zaposlitve na univerzi, tej ali oni, pa lahko samo sanjaš, saj je večina tam zaposlenih imenovana na položaje s posebno doživljensko imuniteto. Potem poizkusiš razna ministrstva in nižje urade in glej ga zlomka, tudi tu te ne sprejmejo, pa čeprav imaš od vseh prijavljenih najvišji naziv, in če se ti celo posreči da tvoje skromne izkušnje zadostujejo razpisnim pogojem, potem gotovo nimaš tistega klinčevega strokovnega izpita, ki so si ga izmislili, da ga moraš imeti, pa če ga slučajno le imaš, potem pa gotovo nimaš licence za predpraskanje po nedepiliranih jajcih od urada za nebuloze po nevem kateri klinčevi odredbi bla bla bla bla. Mogoče bi bilo lažje, če bi objavili sliko kandidata, ki ga pričakujejo, potem bi vsi ostali privarčevali na času, papirjih, kuvertah, priporokah in ostalem. Da o benzinu in vinjetah za razgovore, ki so potem, čeprav so ožji od ožjih izborov, vedno porabljeni v prazno.
Skratka v Sloveniji vam bo z magistrskim nazivom odprtih veliko možnosti. Le iznajdljivi morate biti. Kot zatrjuje naš premier Borut Pahor je naša državica pravna, ampak res pravna, tako da se ne bojte, da bi bili zaradi skorumpiranosti celotnega sistema zavrnjeni za pridobitev katerekoli službe, če izpolnjujete pogoje za zasedbo takšnega delovnega mesta. Ker pri nas se to gotovo ne dogaja.
Torej, junija bo leto, kar moj predragi nosi akademski naziv magister znanosti in jaz sem nanj tako kot vsi ostali, ki ga poznamo in globoko cenimo resnično ponosna, pa ne zaradi potrdila, ki mu ta naziv dodeljuje ampak zaradi njegove izjemne inteligence in razgledanosti, bi se reklo, da od kar je ob nama zelo redko odpiramo strokovne knjige ali brskamo po internetu za določenimi podatki, ker jih navadno naš magister vse strese iz rokava. Na začetku sem še preverjala, ker nisem verjela, pa potem spet, ker je bil na vse prošnje za zaposlitev negativen odgovor, pa sem zmotno mislila, da ne dosega naziva, ki mu pritiče, a sem se vedno znova počutila le slabše in slabše, ker sem na račun tega pokvarjenega sveta sploh podvomila v njega. Danes vidim, da je sposoben veliko veliko več, kot večina ljudi, ki odloča o naših življenjih, da bi komot zamenjal ministra Golobiča ali katerega drugega podobnega nebodigatreba, celo soseda Pahorja, a je premalo umazan, premalo komolčarski, predvsem pa povsem nepohlepen. A to še ni tako hudo, saj nihče od naju ni ravno stremuh, boli me pa ko vidim, da je zavrnjen na raznih inštitutih ali podobnih raziskovalnih agencijah, ker vidim da bi rad naprej. Preveč znanja vre v njem, da si ne bi želel doktorske dizertacije, a je le ta brez službe predraga in torej nedosegljiva, še posebno če veš da boš čez nekaj mesecev postal očka.
Večkrat se smejeva na račun tega magistrskega potrdila, saj je papir na katerem je odtisnjeno tako trd, da si niti riti ne moreva z njim obrisat. Potem ga preklinjava, ker je velikokrat prav akademski naziv razlog za zavrnitev, ker je preveč za poklice, ki zahtevajo srednjo ali poklicno izobrazbo, zatajiti ga je pa tudi težko, saj potem v obdobje zadnjih petih let življenjepisa ne veš kaj napisat. Včasih ga povišujeva v višave in snujeva razne komične in tragične scenarije, ki bi se lahko odvili, če bi ga lahko vnovčila. Največkrat pa vidim, da ga iz dna srca sovraži in obžaluje. Da je razočaran, da ga je želja po znanju tako močno vlekla, da se je odrekel vsemu ostalemu, da danes na račun tega nima nič. Ne izkušenj, ne bodočnosti, ne finančne gmote, ki bi mu omogočila, da se poščije na sistem in kljub njemu naredi iz sebe to, česar si želi, česar je zmožen.
Nekoč sva preverjala vse te razpise in sklenila da se prijaviva oba, on z izobrazbo, jaz z izkušnjami. Najprej so odgovorili njemu, da ga niso izbrali ker nima dovolj izkušenj, potem so odgovorili meni, da me niso izbrali, ker nimam ustrezne izobrazbe. Ha, ha… Saj ni res pa je. Če ne drugega se nasmejeva. In če ne drugega ima severnoprimorska najinteligentnejšega taxista v regiji.
Komentarji (16)






